Mare Cestnik

Mare Cestnik, rojen 30. oktobra 1962 v Celju. Otroštvo je preživel na Črnem Vrhu nad Taborom na obrobju Savinjske doline. Končal gimnazijo v Celju, se takoj pa maturi vkrcal ter tri leta preživel na plovbah z ladjami takratne Splošne plovbe Piran.

Leta 1985 se vpisal na študij primerjalne književnosti in primerjalnega jezikoslovja, vendar ga po pol leta iz osebnih razlogov tudi opustil. Naslednjih 15 let se preživljal s sezonskimi in priložnostnimi deli vseh vrst, vmes pa se redno odpravljal na potovanja ter se uril v svojem pisateljskem izrazu.

Napisal je tako rekoč nepregledno število potopisov in potopisnih reportaž ter jih objavljal praktično po vseh tiskanih medijih, ob tem pa se z resnejšimi besedili redno pojavljal tudi v večini slovenskih literarnih revij ter na Radiu. Leta 1987 pri društvu Hotenja v Velenju izšel njegov prvenec, prozna zbirka Praznovanje korakov , v kateri je tudi zgodba KRI, SOL, VETER IN DRUGE ČAROVNIJE, ki je dobila tretjo nagrado na vsejugoslovanskem natečaju za kratko zgodbo.

Sledilo je desetletno obdobje „velikih" potovanj: Kiribati, Avstralija, Kitajska, Filipini, Nova Zelandija, Cookovi otoki, Sri Lanka, Bali. O nekaterih izmed teh potovanj so nastali trije literarizirani knjižni potopisi, ki so vsi izšli pri Prešernovi družbi v Ljubljani, in sicer:

- Hiša za goste (1994), Kiribati
- Nasmej se mi s poševnimi očmi (1998), Kitajska
- Samotarjeva oblačila ali Poletje ima velike oči (2004), Nova Zelandija

Sledilo je kratko in razgibano obdobje udomačevanja: si ustvaril družino, se poročil, si kupil hišo v Stržišču nad Baško grapo, jo obnovil ter se vanjo vselil, se ločil. Deset let prenašal status svobodnega umetnika, a ga po čistkah nove oblasti leta 2004 zaradi odpovedi financiranja socialnih dajatev tudi vrnil. Zdaj brez vsakršnega statusa in socialne pomoči ustvarja, deluje in objavlja s tako rekoč polnim delovnim časom. Postopoma pa vmes izhajajo tudi nepotopisne, nežanrske knjige:
- leta 1996 roman Maja (založba Mondena),
- leta 2002 prozna zbirka Odstavitev glavne junakinje (založba Litera),
- leta 2004 zbirka domoznansko obarvane proze Brezmejne bližine (Društvo 2000).

V zadnjih letih so zanj posebnega pomena ali posebno obarvana potovanja na Sri Lanko (kot humanitarni delavec po katastrofalnem cunamiju), v ZDA, predvsem pa na grške otoke (Kreta, Tilos, Rodos, Lezbos), v Makedonijo in na Češko. Vzporedno s tem redno peš raziskuje slovenske pokrajine.

Leta 2005 bil kot glavni in odgovorni urednik povabljen k ustanavljanju nove literarne revije pri ZKŠT Žalec, vzpostavil pogoje za razvoj in rast tega projekta (Vpogled), imel glavno vlogo pri uveljavljanju in širjenju, potem pa bil lani poleti zaradi lokalističnih teženj lokalnih sodelavcev odstavljen s tega položaja. Takoj zatem (oktobra lani) z nekaj somišljeniki ustanovil Kulturno umetniško društvo OTOČJE ter prek njega novo literarno revijo, naslovljeno Otočje, kot glavni in odgovorni urednik. Njegovo odgovorno in zavzeto delo potrjujeta izredna odmevnost tega revijalnega projekta (januarja izšla prva številka - naslednja izide v začetku septembra), tudi onkraj meja (septembra letos predstavitveno gostovanje v Pragi).

Z letnico 2009, torej letos, februarja, izšla nova prozna zbirka z naslovom Postaja (Mladinska knjiga). Njegova zgodba „Koncert" je prevedena v vse glavne svetovne jezike v antologiji Prevajanja Filozofske fakultete v Ljubljani za potrebe lektoratov slovenskega jezika na tujih univerzah (2004).

Prebiva in ustvarja v stari in preprosti hiši v Stržišču nad Baško grapo. V kratkem pri založbi Litera izideta njegov kratek mladinski roman Stopinje po mačje (z ilustracijami Ingrid Mačus) ter prevod besedila Pravo telo (The good body) ameriške dramatičarke in pisateljice Eve Ensler. V uredniškem branju ima obširno satiro v petih delih, naslovljeno Moj sr(e)čnejši jaz. V zaključni obdelavi je obširna popotna pripoved z delovnim naslovom Samotno je pokušanje sveta, v nastajanju je knjižni esej o Kreti in Kazantzakisu, z delovnim naslovom Posteljem si v oljčnem gaju, obenem pa išče založnika za poetično obarvano poročilo o hoji od izvira do izliva reke Kolpe, z naslovom Reka za dobro jutro, reka za lahko noč, njegovo doslej daleč najbolje izpisano besedilo.

Pisateljsko in uredniško delo Mareta Cestnika se tesno preliva z njegovim snovno preprostim in razgibanim načinom življenja.