Opis knjige

Avtorica svoje lastne izkušnje spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile; prikaže ga v pravi luči, takšnega, kot je v resnici: včasih hladnega, nepredvidljivega in nestalnega, a predvsem njenega. Svet, za katerega tako kot mi ne želi, da bi kadarkoli izginil. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.

Vsi prizori bodo izginili. Spomini, nakopičeni skozi leta, bodo izbrisani. Kako naj hkrati predstavi pretok časa zgodovine, spremembe stvari in idej, navad in intime te ženske, kako naj uskladi fresko petinštiridesetih let in iskanja jaza izven Zgodovine, jaza zamrznjenih trenutkov? Delo razkriva v spomin vtisnjene prizore v tekoči pripovedi, osvetljuje tako kolektivno zgodovino kot tudi avtoričino osebno zgodovino. Ne dopušča, da bi smrt izbrisala prizore osebne zavesti.

Nobelova nagrada: na stavnicah vodi Francozinja Annie Ernaux (RTV SLO) >>

Annie Ernaux se je rodila leta 1940 v Lillebonnu, otroštvo pa preživela v normandijskem mestecu Yvetot. Zgodaj je opustila fikcijo in v avtobiografskih romanih pričela črpati navdih iz lastnega življenja. Dela z zgodovinskimi prelomnicami povežejo njene lastne izkušnje in doživetja. Dotaknejo se družbenega vzpona staršev, ki iz preprostih delavcev postaneta mala trgovca, njenega odraščanja, zakona, nezakonitega splava in raka. Dve deli, ki sta posvečeni njeni materi, govorita o Alzheimerjevi bolezni in končno smrti. Pričujoče delo nosi naslov Leta in je pisateljičin opus magnum. Vsebuje in presega vsa njena dosedanja dela, po pričakovanjih pa je poželo številne pohvale francoskih kritikov ter leta 2008 prejelo prestižno nagrado Marguerite Duras. Avtorica prek množice kulturno specifičnih elementov pričara svojevrsten vpogled v francosko družbo po 2. svetovni vojni vse do danes.

Delo ni razdeljeno na poglavja – vlogo mejnikov igrajo fotografije in posnetki. Kar se na prvi pogled lahko zdi oguljeno, ne sme biti past, v katero bi se bralci ujeli in te prizore dojemali zgolj površinsko. Kot pravi avtorica, se vanje »potopi« in prek njih obudi občutke ter tedanje poglede na preteklost in prihodnost. Skupaj z njo spomini preplavijo tudi bralca samega, obudijo se prizori, ki so deloma tudi njegov lastni spomin. Ob tem zre svojo preteklost, začuden nad dejstvom, kako podobni sta si.

Avtorica se subjektivnosti izogne z rabo tretje osebe ednine in se tako prelevi v neznano junakinjo, a vseeno ugotavlja, da je v »njej« preveč zunanjosti in oddaljenosti. Njena odločitev je vseeno prava, saj pravzaprav ni ista ženska, ki zre s fotografij. Pravilni ritem desetletij jo je spremenil, potisnil v pozabo misli in skrbi, s katerimi si je nekoč belila glavo, in do nerazpoznavnosti spremenil njen videz. V zamrznjeni trenutek bledih fotografij jo lahko umestijo le še lastni spomin in pripovedovanja drugih.

Otroštvo junakinje je prežeto z občutkom, da je zamudila pomembno zgodovinsko prelomnico in priložnost, da bi se izkazala; tuj spomin nam je podtaknil skrivno nostalgijo za obdobjem, ki smo ga za las zamudili, in upanje, da ga bomo nekoč le doživeli. Tega občutka se ne otrese niti pozneje, posebno pa je izražen ob samem vrhu pripovedi, leta 1968, ko so nenadoma družinske zgodbe iz leta 1936 postale resničnost. Pripoved namreč razkriva obžalovanje, da je, podobno kot osvoboditev izpod jarma nacizma, zamudila tudi prvo bojno črto leta 1968. Nasprotje med realnostjo in kolektivnim spominom se zrcali v vtisu, da so tistega leta vsi imeli med osemnajst in petindvajset let in da so z robcem, ki jim je prekrival usta, metali tlakovce v policijsko enoto za obvladovanje izgredov. Njena lastna majska zgodovina pa je bila drugačna, ne slavna in ne sijajna.

Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja, politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.

Delo oblikuje močno vez med bralcem in avtorico, ki svoje lastne izkušnje tako spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, osvetli tujo kolektivno zgodovino, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile; prikaže ga v pravi luči, takšnega, kot je v resnici: včasih sivega, bledega, hladnega, nepredvidljivega in nestalnega, a predvsem njenega. Svet, za katerega tako kot mi ne želi, da bi kadarkoli izginil. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.

Maida Alilović

Mnenja kupcev

Ta knjiga zaenkrat še nima mnenj. Prispevajte ga vi!

Oddaj mnenje »