Leta (mehka vezava)
Annie Ernaux je priznana francoska pisateljica, ki je z avtobiografskim romanom Leta presega vsa svoja dosedanja dela. Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja, politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.


Pri nakupu treh knjig s to oznako,
vam najcenejšo podarimo.
Prevajalec: Maida Alilović
Št. strani: 190
Vezava: broširana
Format: 200 x 135 mm
Založba: Didakta
Opis knjige
Avtorica svoje lastne izkušnje spretno in odkrito izlije na papir;
popelje nas na sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je
tuj, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v
njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile; prikaže ga v pravi luči,
takšnega, kot je v resnici: včasih hladnega, nepredvidljivega in
nestalnega, a predvsem njenega. Svet, za katerega tako kot mi ne želi,
da bi kadarkoli izginil. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo
nikoli več.
Vsi prizori bodo izginili. Spomini, nakopičeni skozi leta, bodo
izbrisani. Kako naj hkrati predstavi pretok časa zgodovine, spremembe
stvari in idej, navad in intime te ženske, kako naj uskladi fresko
petinštiridesetih let in iskanja jaza izven Zgodovine, jaza zamrznjenih
trenutkov? Delo razkriva v spomin vtisnjene prizore v tekoči pripovedi,
osvetljuje tako kolektivno zgodovino kot tudi avtoričino osebno
zgodovino. Ne dopušča, da bi smrt izbrisala prizore osebne zavesti.
Nobelova nagrada: na stavnicah vodi Francozinja Annie Ernaux (RTV SLO) >>
Annie Ernaux se je rodila leta 1940 v Lillebonnu,
otroštvo pa preživela v normandijskem mestecu Yvetot. Zgodaj je
opustila fikcijo in v avtobiografskih romanih pričela črpati navdih iz
lastnega življenja. Dela z zgodovinskimi prelomnicami povežejo njene
lastne izkušnje in doživetja. Dotaknejo se družbenega vzpona staršev,
ki iz preprostih delavcev postaneta mala trgovca, njenega odraščanja,
zakona, nezakonitega splava in raka. Dve deli, ki sta posvečeni njeni
materi, govorita o Alzheimerjevi bolezni in končno smrti. Pričujoče
delo nosi naslov Leta in je pisateljičin opus magnum. Vsebuje in
presega vsa njena dosedanja dela, po pričakovanjih pa je poželo
številne pohvale francoskih kritikov ter leta 2008 prejelo prestižno
nagrado Marguerite Duras. Avtorica prek množice kulturno specifičnih
elementov pričara svojevrsten vpogled v francosko družbo po 2. svetovni
vojni vse do danes.
Delo ni razdeljeno na poglavja – vlogo mejnikov igrajo fotografije in
posnetki. Kar se na prvi pogled lahko zdi oguljeno, ne sme biti past, v
katero bi se bralci ujeli in te prizore dojemali zgolj površinsko. Kot
pravi avtorica, se vanje »potopi« in prek njih obudi občutke ter
tedanje poglede na preteklost in prihodnost. Skupaj z njo spomini
preplavijo tudi bralca samega, obudijo se prizori, ki so deloma tudi
njegov lastni spomin. Ob tem zre svojo preteklost, začuden nad
dejstvom, kako podobni sta si.
Avtorica se subjektivnosti izogne z rabo tretje osebe ednine in se tako
prelevi v neznano junakinjo, a vseeno ugotavlja, da je v »njej« preveč
zunanjosti in oddaljenosti. Njena odločitev je vseeno prava, saj
pravzaprav ni ista ženska, ki zre s fotografij. Pravilni ritem
desetletij jo je spremenil, potisnil v pozabo misli in skrbi, s
katerimi si je nekoč belila glavo, in do nerazpoznavnosti spremenil
njen videz. V zamrznjeni trenutek bledih fotografij jo lahko umestijo
le še lastni spomin in pripovedovanja drugih.
Otroštvo junakinje je prežeto z občutkom, da je zamudila pomembno
zgodovinsko prelomnico in priložnost, da bi se izkazala; tuj spomin nam
je podtaknil skrivno nostalgijo za obdobjem, ki smo ga za las zamudili,
in upanje, da ga bomo nekoč le doživeli. Tega občutka se ne otrese niti
pozneje, posebno pa je izražen ob samem vrhu pripovedi, leta 1968, ko
so nenadoma družinske zgodbe iz leta 1936 postale resničnost. Pripoved
namreč razkriva obžalovanje, da je, podobno kot osvoboditev izpod jarma
nacizma, zamudila tudi prvo bojno črto leta 1968. Nasprotje med
realnostjo in kolektivnim spominom se zrcali v vtisu, da so tistega
leta vsi imeli med osemnajst in petindvajset let in da so z robcem, ki
jim je prekrival usta, metali tlakovce v policijsko enoto za
obvladovanje izgredov. Njena lastna majska zgodovina pa je bila
drugačna, ne slavna in ne sijajna.
Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega
sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od
Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od
tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih
fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice
digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s
pesmimi, ljudi z načinom oblačenja, politiko s pomembnimi prelomnicami
in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas
spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.
Delo oblikuje močno vez med bralcem in avtorico, ki svoje lastne
izkušnje tako spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na
sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, osvetli tujo
kolektivno zgodovino, a nas tako prevzame s preprostostjo in
iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile;
prikaže ga v pravi luči, takšnega, kot je v resnici: včasih sivega,
bledega, hladnega, nepredvidljivega in nestalnega, a predvsem njenega.
Svet, za katerega tako kot mi ne želi, da bi kadarkoli izginil. Rada bi
rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.
Maida Alilović