slo | eng

Pozdravljeni! Člani knjižnega kluba kupujejo ceneje. Prijavite se!

Natisni to stran  Pošlji prijatelju

Delfinja vzgoja : odlomki iz knjige

Delfinja vzgojaDelfinja vzgoja, Shimi K. Kang, doktorica medicine

Kako vzgojiti zdrave, zadovoljne in motivirane otroke, ne da bi se vam bilo treba spremeniti v tigra

V nadaljevanju objavljamo nekatere odlomke iz odličnega priročnika Delfinja vzgoja, v katerem avtorica vodi po umetnosti in znanosti spodbujanja otrok, da razvijejo notranjo ambicijo in vseživljenjsko ljubezen do učenja. Črpa iz najnovejših raziskav v nevroznanosti in znanosti o vedenju in predlaga daljnosežen nov model vzgoje: inteligentnega, igrivega, izjemno družabnega delfina. Delfinji starši se osredotočajo na ohranjanje ravnovesja v otrokovem življenju ter ga nežno, a z avtoriteto vodijo k trajnemu zdravju, sreči in uspehu. 

 

UVOD: Zakaj prebrati to knjigo?

Lahko vam zagotovim, da v nasprotju s številnimi priročniki za starše ta ne bo dodal ničesar na vaš seznam stvari, ki jih morate narediti. Pravzaprav vam bom pomagala odstraniti veliko nalog, ki jih verjetno še počnete, kajti vzgajanje je lahko preprosto. Vendar pa podobno kot večina dejavnosti, ki se zdijo preproste - na primer globoko dihanje, trdno spanje in pitje dovolj vode - tudi vzgajanje ni lahko.

Zdaj se morda sprašujete: »Res pravi, da pozna skrivnost, kako se pravilno vzgaja?« Moj odgovor je pritrdilen, poznam to skrivnost, a poznate jo tudi vi. Skrivnost o vzgajanju je, da ni nobene skrivnosti. Ni samo enega pravilnega načina vzgajanja. Če mislite, da ste odkrili čudežnega, počakajte nekaj let: vaš otrok se bo spremenil ali pa boste imeli drugega otroka in ga boste morali vzgajati popolnoma drugače.

Če že veste, kako je treba vzgajati, še ne pomeni, da tako tudi zares vzgajate. Na primer večina ljudi ve, kako shujšati (jesti bolj zdravo in več telovaditi). Preprosto, ni res? Zakaj je potem debelost vse večji problem po svetu? Zakaj potem potrebujemo industrijo za hujšanje, ki služi na milijarde dolarjev? Ker preprosto ne pomeni lahko in ker misliti še ne pomeni narediti. Najpreprostejši način za rešitev težave je sprememba početja, ki pripomore k nastanku težave. Na primer najpreprostejši način za rešitev svetovne gospodarske krize je, da si nehamo toliko izposojati. Najpreprostejši način za rešitev okoljskih težav je, da nehamo onesnaževati. Pogosto poznamo rešitve za številne naše težave, problem je rešitve dosledno uveljavljati. Človeškega vedênja ni lahko spremeniti. Večina staršev bi vam, če bi jih vprašali, znala povedati, kakšna vzgoja se je najbolje obnesla pri njihovih otrocih, pri njih samih in pri njihovih družinah. Večina staršev pri svoji vzgoji kdaj doživi trenutke miru, sreče in »uspešnosti« in zelo dobro ve, zakaj se pojavijo. Težava ni, da ne bi vedeli, kaj bi bilo treba narediti, ampak v skladu s tem, kar vemo, delovati vsak dan.

Zakaj ste se odločili, da boste v roke vzeli to knjigo? Vprašanje je podobno vprašanju, ki ga postavim posameznikom, ko se prvič usedejo v moji pisarni: »Zakaj ste se odločili, da boste prišli sem?« Ne spreglejte, da je v vprašanju besedica »odločili«. V moji pisarni slišim različne odgovore, na primer: »Ker so me k temu prisilili starši«; »Ker ne morem več zdržati pritiska«; »Ker hočem biti srečna«. Na to včasih odvrnem: »Tudi če so vas prisilili starši, sem prepričana, da ste jim pred tem kljubovali«. Zato vas, moji dragi bralci, zdaj sprašujem: »Zakaj ste se odločili, da boste v roke vzeli prav to knjigo? Kljub vsem drugim pritiskom v svojem življenju in vsem drugim knjigam na policah (ali na vaši tablici), zakaj jo še vedno berete?«

Predvidevam, da se odločate za premik od premišljevanja o vzgoji k akciji (ali pa se vam šele dozdeva, da bi morali o vzgoji premišljevati). Ko je človek akcijsko razpoložen, je preostalo laže. Kako vas lahko knjiga pomaga spraviti v takšno akcijsko razpoloženje? Odgovor: ne z natančnimi navodili, temveč z usmerjanjem.

Da bi dosegli naše resnične cilje kot starši - da bi doživeli uspeh naših otrok na VSEH področjih življenja - je veliko učinkoviteje imeti vodnika kot pa strokovna navodila. In knjiga je tako tudi zasnovana - kot vodnik. Nimam se za »izvedenko« za vzgojo in prepričana sem, da kaj tega ne obstaja, ker je vsak otrok in vsak od staršev tako drugačen. Vendar pa zelo dobro razumem umetnost in znanost o človeški motivaciji in lahko vam povem, da najbolje motivirate, če vodite. S pacienti si ne gledamo iz oči v oči; stojim jim ob strani. Včasih koga kam usmerim, najučinkovitejša pa sem, kadar jih vodim. Nihče noče poslušati, kaj naj dela, še posebej o osebnih zadevah ne, na primer, kako naj živi svoje življenje ali vzgaja svoje otroke. Nihče ne more motivacije vsiliti od zunaj, še strokovnjak ne - celo nobeden od staršev ne. Motivacija mora priti od znotraj. Ne glede na to, kako »izveden« je izvedenec, kako osupljive rezultate je dala raziskava ali kako imenitna je knjiga - nič od tega ni pomembno, če na osebni ravni ne začutite, da se želite spremeniti.

Edini izvedenec za svoje življenje ste vi sami. Od mene lahko pričakujete samo starodavne modrosti, izsledke najnovejših znanstvenih raziskav in informacije o novih globalnih trendih pa tudi zgodbe od ljudi po svetu, mojih pacientov in iz mojega lastnega življenja. Kaj boste naredili s temi podatki, je popolnoma odvisno od vas samih. Knjiga je zasnovana tako, da vam ne bo velevala, kaj morate narediti, ampak vam bo pomagala, da se boste lotili stvari, ki jih hočete narediti.

Ostale vsebine v Uvodu:

  • Kako se spopasti s tigrom v sebi?
  • Lekcije, ki so me jih naučili starši
  • Vzgoja v 21. stoletju in človeška norost
  • Priložnosti in meje vzgoje

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

PRVO POGLAVJE: Kako prepoznati tigrovsko vzgojo?

Tigrovska vzgoja ni značilna samo za nekaj družin s skrajnimi pogledi na vzgajanje. Gre za slog, ki obsega pretirano priganjanje, siljenje, ukazovanje, dajanje navodil, trpanje urnika in nadzorovanje - vse to pa danes počenja veliko staršev! Pomislite: koliko staršev poznate, ki niso kokljasti, preveč zaščitniški ali ne rešujejo problemov namesto svojih otrok? Koliko staršev še ni zamikalo, da bi otroke poslali na to ali ono dejavnost ali k temu ali onemu tutorju? Ali kdo med nami res pozna kakšnega otroka, ki ni prezaposlen?

Že zgolj zaradi števila izrazov (poleg »tigrovski«), ki jih uporabljamo za opis epidemije agresivne vzgoje, bi nam moralo biti jasno, da imamo problem. Starši »helikopterji« ves čas »lebdijo« nad otrokom in čakajo, kdaj bo treba planiti dol in posredovati v imenu svojih otrok. Starši »kosilnice« ali »snežni plugi« so vedno korak pred svojimi otroki, da lahko odstranijo kakršnokoli oviro na njihovi poti. Starši »vatičarji« so prepričani, da morajo otroke zavarovati celo pred najmanjšim razočaranjem v življenju. Neka mama mi je povedala, da vsakič kupi po dva izvoda vsakega učbenika, da njenemu fantu (visokemu 183 centimetrov) ne bi bilo treba nositi domov dodatnih knjig. Kako mu bo šlo na univerzi, če je vse življenje zavarovan pred grozotami prenašanja lastnih knjig?

Trije osnovni slogi vzgajanja so: avtoritarni, permisivni in avtoritativni. Marsikomu ni jasno, da so tigrovski starši, kakršne opisuje Amy Chua, se pravi starši kosilnice, snežni plugi, helikopterji in vatičarji, vsi po vrsti avtoritarni. Toda ne glede na to, ali otroka pretirano usmerjate ali pa ste pretirano zaščitniški, je vaša vzgoja pomanjkljiva. Veliko staršev zamenjuje ukazovanje in zaščitništvo, vendar pa so brez dvoma avtoritarni, ker otroke prikrajšujejo za občutek nadzora nad lastnim življenjem.

Avtoritarni starši so prepričani, da vedo, kaj je za otroka najboljše. Določijo pravila in povedo, kaj je dovoljeno, a ni možnosti izbire in tudi ugovarjanja ne trpijo.

Na drugem koncu vzgojnega spektra so permisivni starši. So prav tako neuravnovešeni kot avtoritarni starši, samo na drugačen način. Permisivne starše bi lahko imenovali tudi »starši meduze«, ker so brez hrbtenice. Po navadi se izogibajo spopadom in imajo le malo jasnih navodil. Nekateri zamižijo na eno oko, ko bi morali vzgajati, drugi dopuščajo potencialno škodljivo vedênje, ker hočejo biti otrokovi »prijatelji«. Starši meduze ne znajo opredeliti, kaj pričakujejo pri stvareh, kot so spoštovanje avtoritete, socialni bonton ali osebne vrednote. Včasih z veseljem dovolijo zabavo za najstnike v svojem stanovanju, na kateri si mladi lahko dajejo duška - nekateri jim celo sami priskrbijo alkohol. Dokazano je, da so otroci staršev meduz pogosto neodgovorni, impulzivni, odnosi niso njihova največja odlika in verjetneje je, da ne spoštujejo avtoritete (tudi učiteljev, policije in trenerjev ne). Pogosto jim v šoli in službi ne gre najbolje. Pogosteje se tvegano vedejo, na primer uživajo mamila ali alkohol ali pa jih za nekaj let (ali več) »odnese«.18 Otroci meduz pogosto tavajo okoli, ne da bi vedeli, kam naj se usmerijo. Če sinove in hčere permisivnih staršev (kot otroke in odrasle) primerjamo z vrstniki, na splošno kažejo manj samoobvladovanja, imajo slabo mnenje o sebi, niso tako kompetentni in tudi samozavesti jim manjka.

Permisivni starši se odpovedo nadzoru, ne da bi otroke usmerjali in še preden so otroci pripravljeni. Avtoritarni tigrovski starši, na primer starši helikopterji, snežni plugi, kosilnice in vatičarji, pa otrokom odvzamejo nadzor. Mesto nadzora je psihološki izraz, s katerim opišemo, kje je po našem mnenju nadzorno središče za naše življenje. Mesto nadzora je lahko v nas, zunaj nas ali nekje vmes. Otroci tigrovskih staršev odraščajo prepričani, da je mesto nadzora zunaj njih. Postanejo preveč odvisni od zunanjih okoliščin in zunanjih nagrad. Ko odrastejo, jim manjkata sposobnost za notranji nadzor in notranja motivacija. Nobena mama ali oče se zavestno ne odloči, da bo svoje otroke prikrajšal za občutek za notranji nadzor, saj velja za ključ do vseživljenjske sreče in uspeha. Na žalost pa jih veliko počne natanko to.

Ostale vsebine v prvem poglavju:

  • Vladavina tigrov
  • Novi pritiski na starše v 21. stoletju
  • Tigrovi mladiči: pomanjkanje notranjega nadzora in ravnovesja
  • Neuravnovešena vzgoja (preveč dejavnosti, pretirano zaščitništvo, prevelika tekmovalnost)
  • Posledice neuravnovešenega življenja

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

DRUGO POGLAVJE: Kaj se dogaja otrokom, ki jih vzgajajo tigri?

Telo in um: zanesljiva znamenja, da življenje ni v ravnovesju

Kadar vidim druge otroke in mlade odrasle, kot je Tom, sem vedno znova presenečena nad pomanjkanjem ravnovesja v njihovem življenju. Človekov organizem je neverjeten. Vsak od nas ima kompleksen in skoraj nezmotljiv telesni sistem opozorilnih znamenj, ki nam povedo, kdaj nismo v ravnovesju. Če se za znamenja ne zmenimo, se nesreči težko izognemo. Telo nam daje občutek lakote, kadar moramo jesti; in daje nam občutek utrujenosti, kadar moramo spati. Če na znamenja, ki nas opozarjajo, da moramo narediti stvari, ki bi jih morali narediti za svoje preživetje, pozabimo ali se ne zmenimo zanje, je naše telo v stresu in namesto opozorilnih znakov zaznavamo zvonjenje alarmnih zvoncev in se počutimo nelagodno. Na primer, če ne jemo dovolj, lahko postanemo hipoglikemični (raven krvnega sladkorja se zniža) - in postanemo vznemirjeni, razdražljivi in se počutimo slabo. Če smo neprespani, se ne moremo zbrati. Če se dlje časa ne zmenimo za zvonjenje alarmnih zvoncev, se v našem prenapetem telesu poruši ravnovesje in povečajo se tveganja za pojav težav, kot so depresija, anksioznost, zasvojenost in sladkorna bolezen. Naše telo nas s temi opomini, znaki, opozorili in porušenim ravnovesjem neposredno nagovarja - sporoča nam, kdaj smo telesno in umsko izgubili ravnovesje. Vendar pa ga številni od nas - tudi jaz sama - ne slišimo nujno, dokler nam ne spodnese tal pod nogami in se poškodujemo.

Ravnovesje - tako telesno kot umsko - je nekaj, kar pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega, podobno kot svoje zdravje. Pomislite na nešteto nevronov in povezav, ki se morajo razviti, da lahko hodimo ali se vozimo s kolesom. Poleg tega mora biti um nenehno pozoren in uglašen s telesom, da bi med hojo ali vožnjo s kolesom ohranili ravnotežje. Čeprav se nam zdi doseganje ravnotežja nekaj lahkega, potem ko to spretnost usvojimo, »lahko« ne pomeni »preprosto«. Pogosto se ne zavedamo, kako zelo zapleteno se je uglasiti, dokler nekaj ne manjka. Prepričanje, da bosta telo in um neravnovesje odpravila kar sama od sebe, delno drži, ker lahko pošiljata opozorilna znamenja, kadar izgubljamo ravnovesje. Vendar je odvisno od nas, ali bomo ta opozorila upoštevali. Če jih ne bomo, bomo zašli v težave.

Pomanjkanje ravnovesja zdaj zaznamuje in otežuje vsakdanje življenje marsikateremu otroku. Če bodo naši otroci preveč časa preživeli pretirano zavarovani, se ne bodo naučili, kako se zavarovati sami. Če bodo preveč časa preživeli za mizo in premalo v resničnem svetu, se ne bodo naučili, kako v odraslosti najti ravnovesje med delom in resničnim življenjem. Če se bodo preveč časa učili ali vadili in premalo počivali, se ne bodo znali sprostiti. Če jim bomo dajali preveč navodil in ne bodo imeli dovolj časa za samostojno reševanje težav, bodo imeli težave pri prepoznavanju in reševanju svojih problemov. Otrok, ki odrašča neuravnovešen, ravnovesja sploh ne bo poznal.

Mislim, da to intuitivno vsi vemo, kadar gre za telo, ne upoštevamo pa intuicije, kadar gre za um. Predstavljate si osemletnika v preveč razvitem telesu, na primer s strašnimi bicepsi. Starševska intuicija vam govori, da nekaj ni v redu. Lahko si rečete, da mišice niso videti »naravne«, in morda se boste spraševali, ali dvigovanje uteži za krepitev bicepsov res koristi otrokovemu zdravju. Naša starševska intuicija ve, da je telesna moč v redu, da pa pospeševanje naravne rasti in telesnega razvoja ni. Enako velja za otroški um. Kot boste zavrli rast osemletnika, če ga boste pošiljali v telovadnico na dvigovanje uteži, boste dolgoročno zavrli otroke, če jih boste s pretiranim priganjanjem k še večjemu uspehu odvračali od normalnih otroških dejavnosti, na primer igranja.

Ostale vsebine v drugem poglavju:

  • Takoj prepoznavni negativni učinki tigrovske vzgoje
  • Negativne posledice tigrovske vzgoje
  • Tigrovi mladiči niso pripravljeni za svet 21. stoletja
  • Tigrovim mladičem gre na delovnem mestu 21. stoletja slabše
  • Cena, ki jo plačujejo tigrovski starši
  • Kako udomačiti tigra v sebi?

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

TRETJE POGLAVJE: 21. stoletje je doba delfinov

Kognitivni količnik: ključna spretnost v 21. stoletju

Podjetja lahko danes z neverjetno natančnostjo analizirajo obsežne podatke o uspešnosti podjetij in to je povzročilo pravo revolucijo v najemanju in vodenju podjetij. Največ podatkov ima Google in preučuje jih najdaljše obdobje. Junija 2013 je podpredsednik njihovega razvojnega oddelka izjavil: »Ena od stvari, ki jih vidimo na podlagi obdelave naših podatkov, je, da so rezultati sprejemnih izpitov in testov kot podlaga za najemanje produktivnih in inovativnih zaposlenih ničvredni. Znano je, da je Google v preteklosti od vsakega zahteval spričevala, rezultate sprejemnih izpitov in testov, ampak tega ne počnemo več ... Ugotovili smo, da ničesar ne napovedujejo.«7 Če spričevala, rezultati sprejemnih izpitov in testov ne napovedujejo ničesar, na podlagi česa lahko potem kaj napovemo? Google poudarja, da si želi »ljudi, ki so dobri pri razvozlavanju stvari, pri katerih ni očitnega odgovora.«8

Da bi šlo v današnjem hektičnem, zelo socialnem, skrajno tekmovalnem in globalno povezanem svetu našim otrokom dobro, potrebujejo spretnosti za 21. stoletje. The Assessment and Teaching of 21st Century Skills (ATC21STM), organizacija z Univerze v Melbournu, ki vključuje več kot 250 raziskovalcev iz šestdesetih različnih institucij po svetu, je prepoznala štiri ključne spretnosti za 21. stoletje. Vključene so v izobraževalne ustanove in delovna okolja vsepovsod. Tole je seznam teh spretnosti:

  • Ustvarjalnost. Današnji vodje podjetij ustvarjalnost prepoznavajo kot najpomembnejšo kompetenco za prihodnost.
  • Kritično mišljenje. Ni pomembno poznati »prave odgovore«, pomembno je znati postaviti »prava vprašanja«.
  • Komunikacija. Lahko ste najinteligentnejša oseba na svetu, toda če svojih misli ne znate izraziti jasno in v različnih medijih, je vse zaman.
  • Sodelovanje. Kdor se je sposoben učiti od drugih in jih navdihovati, medtem ko dela skupaj z njimi, naj bo v družini, na delovnem mestu ali v globalni skupnosti, ima odločilno spretnost.

Za te spretnosti, ki so ključne za uspeh v 21. stoletju, uporabljam izraz kognitivni količnik ali CQ (cognitive quotient). Verjetno poznate druga dva količnika: IQ (inteligenčni količnik) označuje intelektualno inteligenco, EQ (čustveni količnik) pa čustveno. Za uspeh v 21. stoletju bodo naši otroci potrebovali kognitivno inteligenco (CQ).

Zakaj delfini? Delfin: vzor zdravja, sreče in uspeha

Kako nas torej lahko delfini naučijo vzgajati tako, da bomo otroke dobro pripravili za plovbo po nenehno spreminjajočem se morju 21. stoletja? Eno drži: delfini kažejo prav tiste ključne spretnosti, ki so potrebne za uspeh v 21. stoletju. Delfini imajo kognitivno inteligenco!

  • Ustvarjalnost. Delfini ustvarjajo »orodja« za lov in iskanje hrane; z morsko spužvo, ki jo držijo v gobčku, brskajo za hrano po dnu oceana.
  • Kritično mišljenje. Delfini znajo prepoznati veliko problemov in jih rešiti; znajo se na primer rešiti iz ribiških pasti za lovljenje rib.
  • Komunikacija. Veliko znanstvenikov meni, da imamo lahko njihov sistem za sporazumevanje z žvižgi, cviljenjem in telesnimi gibi za pravi jezik.
  • Sodelovanje. Delfini so izjemno družabni. Vse počnejo v skupini - lovijo, se igrajo in živijo.

Delfini niso ves čas na preži niti ne tekmujejo nenehno drug z drugim. Igrajo se, raziskujejo, spijo, vadijo, se povezujejo drug z drugim pa tudi prispevajo skupini. Videti je, da imajo individualne interese - nekateri se igrajo z morskimi algami, drugi drsijo s telesi na valovih ob obali za zabavo, tretji se v igri spopadajo z drugimi. Njihova igra je lahko celo zapletena: ustvarjajo na primer obroče iz mehurčkov in se potem potapljajo skoznje. Delfini imajo trdne socialne vezi z družinskimi člani v svoji skupini. Delfini celo kažejo »prijateljstvo« z drugimi delfini, ki se vedejo podobno kot oni sami.

Delfini so samostojni, a hkrati povezani z drugimi. Njihov način življenja in vzgajanja bi lahko opisali kot etičen; ker pomagajo drug drugemu in tudi drugim vrstam, bi lahko rekli, da so altruistični. Znani so po tem, da lahko ljudi obvarujejo pred napadi morskih psov in da rešujejo nasedle kite - to kaže na sočutje in odgovornost do tistih, ki so zunaj njihove skupine, in celo do tistih, ki ne pripadajo njihovi vrsti.

Ostale vsebine v tretjem poglavju:

  • Delfin med tigri
  • Delfinja notranja motivacija in kognitivna inteligenca
  • Pričakovanja šol in podjetij od kognitivne inteligence
  • Življenje v ravnovesju: temelj za zdravje, srečo in uspeh

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

ČETRTO POGLAVJE: Kako delfinom uspe?

Koristi avtoritativne vzgoje

Delfinja vzgoja je veliko več kot slog vzgajanja. Če berete to knjigo, verjetno menite, da pri vzgoji ne gre samo za to, da bi se otroci lepo vedli, da bi imeli v šoli lepe ocene ali celo da bi imeli trdne vezi s starši. Treba jim je privzgojiti zdrave odnose s svetom - s svojo skupnostjo, delovnim mestom, partnerjem oz. partnerico, sorojenci, otroki, starši in, to je še najpomembneje, s samim sabo. Treba je tudi poskrbeti, da bodo postali sestavni del svojega sveta, doživljali življenjske vzpone in padce dostojanstveno in svoj omejeni čas na Zemlji čim bolje izkoristili. In ne nazadnje, otroke je treba vzgojiti tako, da se bodo lahko spoprijemali z izzivi z odločenostjo in trdim delom, da jih bodo gnali strast in darovi, da bodo ponosni na svoje dosežke, da se bodo po težavah spet postavili na noge in da bodo našli ravnovesje v telesu, umu in duši. Delfinja vzgoja je filozofija, način življenja. Ne gre samo za metodo, kako ravnati s svojim otrokom, ampak tudi za to, kako biti z otrokom - in hkrati živeti svoje lastno življenje. Ne trudimo se otroka spremeniti v nekaj, ampak raje poskrbimo, da bomo izvabili tisto, kar že obstaja - v našem otroku in v nas.

Ker je delfinja vzgoja intuitivna, ni nekaj popolnoma novega, česar se je treba naučiti. Je preprosto nekaj, kar moramo znova zbuditi v sebi samih oziroma se tega spet zavedati.

V prvem poglavju sem pisala o dveh slogih neprilagojene vzgoje; o avtoritarni (tiger) in permisivni (meduza). Ni se težko odločiti za delfinjo vzgojo, če pomislite na številne hude pomanjkljivosti avtoritarne in permisivne vzgoje. Vzgojni slog, ki mu uspeva najti popolno ravnovesje med obema, se imenuje avtoritativna vzgoja (ja - izraz je zavajajoče podoben izrazu avtoritarna) in prav na njem temelji delfinja vzgoja.

Ne bi nas smelo presenetiti, da so pri avtoritativnem delfinjem vzgojnem slogu starši nesporne avtoritete (ne prijatelji, osebni pomočniki, helikopterji, sužnji ali taksisti). Delfinji starši poskrbijo za jasna pravila in smernice, otrokom predstavljajo logične argumente in se odzivajo na njihove čustvene potrebe (ne zahtevajo, se ne prilizujejo, ne podkupujejo in ne ukazujejo). Pri discipliniranju so odločni, ne pa restriktivni, otroke podpirajo, ne pa kaznujejo ali omalovažujejo. V nasprotju s permisivnimi starši (meduzami) delfinji uveljavljajo pravila in ne dovolijo, da bi se njihovi otroci vedli grdo. V nasprotju z avtoritarnimi tigrovskimi starši delfinji kažejo veliko topline in pojasnijo razloge, na katerih temeljijo pravila.

Ostale vsebine v četrtem poglavju:

  • Umetnost in znanost ustvarjanja uravnovešenega življenja
  • Resnični uspeh: utemeljen na ravnovesju in visokih pričakovanjih
  • Pripravljeni, pozor, gremo!
  • Nasveti

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

PETO POGLAVJE: Najpomembnejše so osnovne stvari

Osnovne stvari so ključne za odrasle, še bolj pa za otroke, katerih možgani in telo se razvijajo. Da bi otroci odraščali uravnovešeno, morajo odraščati v uravnovešenem okolju. Pravzaprav dobro znane temeljne stvari pri nevroplastičnosti (sposobnost možganov, da se prilagajajo z obliko in funkcijo) zahtevajo te osnovne stvari: spanje, hrano, telovadbo in nekaj, kar bom imenovala »čuječnost« - sposobnost, da smo pozorni na svet okoli sebe. Za to gre pri tem poglavju: za najbolj zanemarjene človeške potrebe.

Ni treba, da ste zdravnik, da bi vedeli, da so nasveti, ki jih boste našli v nadaljevanju, dobri za vas. In ni treba, da ste bolni, da bi jih upoštevali. Gre za oblike vedenja, za katere je mišljeno, da bi jih morali upoštevati vsi ljudje. Toda preden se zares posvetimo idejam, na katerih temelji delfinja vzgoja, odpravimo lažje težave. Tako kot vas računalničar naprej vpraša, ali imate računalnik prižgan, preden vam začne odgovarjati na vprašanja o tem, zakaj kaj ne deluje, se najprej prepričajmo, ali zadovoljujemo najosnovnejše človekove potrebe, šele potem lahko začnemo reševati hujše težave.

Če želimo imeti zdravo, srečno in zares uspešno življenje, to zahteva vsaj dva procesa: (1) otresti se moramo nezdravih, neuravnovešenih tigrovskih oblik vedenja in (2) dodati nekaj delfinjih (uravnovešenih). Morda se morate samo znebiti tigra, ker sta zdravje in ravnovesje stanji človeškega življenja, ki sta »privzeti nastavitvi«. Na žalost kljub našemu obupnemu iskanju nismo našli čarobne palice, s katero bi samo pomahali in ozdraveli. Ozdravljanje zahteva več truda. Kot je rekel Yoda: »Vsega, česar ste se naučili, se morate odočiti.« In: »Ne poskušajte. Naredite ... ali pa ne naredite. Poskušanje ni možno.«

NASVET: Otroku dajte nekaj prostega časa.

Poskrbite, da bo vaš otrok vsak dan imel nekaj prostega časa. Medtem si ga vzemite tudi vi. Ne upajte, da bo otrok kar imel prosti čas. Poskrbite, da se bo to zgodilo. Ja, res je, morda bo treba črtati nekatere dejavnosti.

Vaš prvi odziv bo morda: »Saj se sliši v redu, ampak moj otrok ima rad vse dejavnosti ali pa mu je dolgčas,« ali pa: »Moj otrok ni videti v stresu«. Če odraščate v določenem okolju, boste hrepeneli po njem, ker je to edino okolje, ki ga poznate. Seveda, vaš otrok vas bo morda prosil za to ali ono dejavnost, vendar pa to še ne pomeni, da jo res potrebuje. Morda pomeni samo to, da ne ve, kaj naj počne brez nje. In to ni v redu. Čeprav ima v resnici rad vse, kar počne, bo verjetno še vedno v stresu, če ne bo imel dovolj prostega časa - potreba po nenehni stimulaciji je prav tako znamenje stresa kot živčni zlomi, izbruhi joka in napadi tesnobe. Tudi kadar se ne počutim v stresu, mi možgani sporočajo, kdaj sem preveč zaposlena, in vaši možgani so verjetno tudi takšni. Sama postanem še bolj raztresena in pozabim celo na zares pomembne stvari, na primer na dogovorjeni obisk pri zdravniku! To se morda zdi nedolžno, vendar pa je to simptom stresa mojih možganov, in razumeti moramo, da smo »živčne razvaline« zato, ker nam možgani ne delujejo pravilno. Kadar smo preveč zaposleni, niso v stresu samo naši možgani, ampak tudi naše telo. Kadar smo v stresu, se v telesu sproščajo stresni hormoni, kot sta kortizol in adrenalin. Na kratek rok nam ti hormoni pomagajo, da se laže prebijemo skozi dan, natrpan z dejavnostmi. Toda če se naše telo in možgani dan za dnem »kopajo« v kortizolu in adrenalinu, ne bo treba dolgo čakati na posledice. Ne pozabite, da odločitev ni otrokova.

Res je, da na določene načine vsi želimo biti zaposleni, ker to pomeni, da smo pomembni. Bodimo odkriti, radi govorimo o čudovitih stvareh, ki jih počnemo, jih objavljamo na Facebooku in pišemo bloge o njih. Če kdo ni »preveč zaposlen«, ga hitro označimo za lenega, nemotiviranega ali pa samo ne dovolj pomembnega, da bi ga vabili vsepovsod in da bi bil del našega življenja. Vendar pa to, da smo preveč zaposleni, izčrpani in neprespani, niso statusni simboli - pomenijo samo, da so nam vajeti ušle iz rok.

Ostale vsebine v petem poglavju:

  • Ukrepajmo: Kako uspeti s pomočjo ravnovesja?
  • NASVET: Globoko dihajte in bodite čuječni.
  • NASVET: Pijte vodo.
  • NASVET: Jejte zdravo.
  • NASVET: Bodite dejavni.
  • NASVET: Spite, da boste spočiti.
  • Zdaj ko vemo, kako preživeti, kako lahko uspevamo?

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

ŠESTO POGLAVJE: V naši naravi je, da se igramo

Pri ljudeh vseh starosti je igra neposredno povezana z razvojem čelnega režnja možganov4 - predelom možganov, ki je odgovorno za razločevanje relevantnih podatkov od irelevantnih, usmerjenost k cilju, abstraktne koncepte, odločanje, nadzor in organizacijo naših misli in občutkov, odlaganje zadovoljstva na poznejši čas in načrtovanje prihodnosti. Čelni reženj usmerja naše najvišje ravni mišljenja in delovanja. To je del možganov, ki se je razvil najpozneje in se v človekovem razvoju tudi razvije najpozneje; popolnoma se razvije šele sredi naših dvajsetih let.

Pri mladičih vseh živali je količina časa, ki ga preživijo med igro, povezana z razvitostjo malih možganov, delom, ki vsebujejo več nevronov kot preostali možgani. Mali možgani so odgovorni ne samo za motoriko, koordinacijo in ravnotežje, ampak tudi za ključne kognitivne funkcije, kot sta pozornost in procesiranje jezika. Aktivna igra spodbuja nevrotropični faktor, ki izvira iz možganov, ta faktor pa spodbuja rast živčevja. Spodbuja tudi ustvarjanje novih nevronskih povezav med območji, ki so bila prej nepovezana. Naša želja po igri je tako pomembna za naše preživetje, da je instinktivna potreba po igri enako temeljna kot naša instinktivna potreba po hrani in spanju.

Igra je ključna za razvoj štirih spretnosti kognitivne inteligence, ki jih potrebujemo za uspeh v 21. stoletju: ustvarjalnosti, kritičnega mišljenja, komunikacije in sodelovanja.

Vendar pa vse igre niso enake. Moj sin je v nogometnem moštvu in večino let igra vsak teden. Nosi dres, ščitnike za goleni, kopačke in igra na popolnoma simetričnem igrišču s skrbno izmerjenimi črtami. Pravila so jasna in trener (ali med igro sodnik) jih uveljavlja. V primeru nesporazuma se vsak obrne na trenerja in ta takoj reši težavo. Ker je moj sin del nogometnega moštva, je to zanj sijajna priložnost za razvijanje spretnosti igranja nogometa. Vendar pa zaradi formalizirane narave te dejavnosti to ni posebej dobra priložnost za sodelovanje v igri, ki bi razvijala spretnosti kognitivne inteligence.

Pomislite, kako se igranje strukturiranega športa razlikuje od naslednje izkušnje. Nekega dne sta moja sinova s štirimi drugimi otroki igrala ulični hokej. Čez nekaj časa so se igre naveličali. Nekateri od fantov so hoteli oditi noter, drugi pa so hoteli igrati nogomet. Pogovorili so se o tem in večina je glasovala za nogomet. Na voljo niso imeli pravega igrišča, zato so ustvarili svoje lastno igrišče s hokejskimi palicami in predmeti, ki so jih našli na vrtu: staro kolo in vrtni stol so uporabili za en gol, namesto drugega pa so uporabili drevesi. Že zgodaj so naleteli na več težav: fantje so bili različne starosti in različno spretni, vrt pa je bil poševen, zato je bilo težko govoriti o »fer« igri. Torej so se morali pogajati, kako bi bila igra čim bolj poštena. Ker je bil nagnjen teren prednost moštva na zgornjem koncu, je moštvo s spodnjega dobilo dodatnega igralca. Fantje so se dogovorili o pravilih in jih med igro sproti prilagajali. Občasno sem zaslišala prepir. Ker so vedeli, da bi morali nehati igrati, če se ne bi mogli dogovoriti, so vse težave rešili. Po koncu igre so celo pospravili za sabo. Ne vem, ali so izboljšali svoje nogometne spretnosti, vem pa, da so morali uporabiti veliko ustvarjalnosti, kritičnega mišljenja, komunikacije in sodelovanja.

Nekatere najstarejše oblike igre zagotavljajo nekatere od najbogatejših izkušenj. Skrivalnice na primer otroke učijo radost raziskovanja in samostojnosti ter veselje, ker jih nekdo išče in najde. Ko se otroci na začetku razbežijo, so vznemirjeni in veseli, da so samostojni, čez čas pa vznemirjenje zbledi in začnejo druge pogrešati. V pričakovanju se napetost stopnjuje, potem pa se sprosti, ko jih najdejo. Prav v tistem trenutku doživijo, da so zaželeni in ljubljeni. V resnici jih igra uči, da so odnosi pomembni in da se bomo celo takrat, ko smo ločeni od drugih, vedno znova spet vrnili drug k drugemu.

Celo igra, pri kateri gre kaj narobe, je lahko prav tako dragocena kot igra, pri kateri se vsi smehljajo in skačejo od veselja. Vzemimo na primer tako pogosti vzklik »To ni fer!«, ki ga slišite, kadar se otroci igrajo. Ko se otroci igrajo, dobivajo lekcijo, kaj je pošteno in kaj ni. Spoznavajo tudi, komu zaupati in komu ne; in naučijo se, kakšne so naravne posledice, če sami niso vredni zaupanja ali če so nepošteni.

Ostale vsebine v šestem poglavju:

  • Razvijanje kognitivne inteligence z igro
  • Kaj je igra?
  • Oblike igre
  • Igrajte se ali umrite!
  • Igralne osebnosti
  • Tigri uničujejo igro
  • NASVET: Otresite se preveč zaščitniškega tigra.
  • NASVET: Ustvarite ugodno okolje za igro (ne bodite v napoto!).
  • NASVET: Ne precenjujte pomena domače naloge.
  • NASVET: Kažite otroku, da cenite igro.
  • NASVET: Igrajte se v naravi.
  • Ni potrebe, da bi čas za igro označili na koledarju - samo igrajte se!
  • Razvijalci kognitivne inteligence pri igri

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

SEDMO POGLAVJE: Ljudje smo socialna bitja

Kaj je prispevanje

Včasih mislimo, da je prispevanje nekaj, kar je rezervirano za družbeno angažirane gospodinje ali nesebične vernike, ki hodijo v cerkev. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Vsi smo ustvarjeni za to, da dajemo. Kadar kaj prispevamo, smo nagrajeni z občutkom dobrega počutja in veselja. Telo od nas zahteva, da prispevamo, ker tako skrbimo za svoje preživetje; kadar v življenju ne prispevamo, izgubimo ravnovesje, ni nam dobro in smo nezdravi. Tako je kot pri igri: če ne dajemo, umremo.

Raziskave o generaciji Y kažejo, da današnji mladi cenijo denar in status bolj kot katerakoli druga generacija pred njimi.5 Hkrati današnji mladi veljajo tudi za najmanj »motivirane«; njihov občutek, da so upravičeni do stvari, je velik, njihova sposobnost, da »se lotijo trdega dela«, pa še nikoli ni bila slabša. Glede na to denar in status očitno nista dovolj, da bi bili mladi motivirani. Kaj pa potem motivira ljudi?

Prispevanje. Prepričana sem, da je prizadevanje za večji smisel kot človekov motivator zelo podcenjeno, še posebej pri starših. Starši vemo, da je podobno kot socialno povezovanje in skupnost pomembno tudi prispevanje, vendar včasih pozabljamo, da bi to priznali. Pomislite na sporočila na karticah podjetja Hallmark cards in na pripombe pri zdravicah na poroki. Če o nas rečejo, da smo »prijetni«, »pametni« ali »zabavni«, je to lepo, vendar pa se nas zares dotaknejo šele komplimenti, da smo »ljubeči«, da smo nekomu »stali ob strani« ali da smo bili »vedno pripravljeni pomagati«. »Zaradi tvojega prizadevanja je svet boljši« je eden od najlepših komplimentov, kar jih lahko prejme človek.

Marketinški delavci vedo, da ljudje cenijo prispevanje, zato prispevanje vse bolj postaja del številnih marketinških kampanj. Naj gre za avtomehanično delavnico, lokalno tržnico, pravno podjetje ali korporacijo, so običajni slogani: »Ker nam ni vseeno«, »Zaradi nas je svet drugačen« in »Verjamemo«. Univerza v San Franciscu ima krasen slogan: »Spremeni svet od tukaj«.

Biološke nagrade, ki jih dajeta skupnost in prispevanje

Interakcija in socialno povezovanje nas navdajata z dobrim počutjem in veseljem. Dobro počutje in veselje sta naša biološka nagrada za nekaj, kar je pomembno za naše preživetje. Tako socialna interakcija kot socialno povezovanje spodbujata sproščanje dopamina v možganih, vendar pa smo zaradi socialnega povezovanja nagrajeni še dodatno. Zakaj je določena socialna dejavnost nagrajena bolj kot druga? Iz biološke perspektive socialna interakcija poveča možnosti za naše preživetje (srečevanje drugih in interakcija z njimi sta pomembna), socialno povezovanje pa ustvarja zdravo skupnost - zdrave skupnosti pa so ključne za naše preživetje. To je podobno razliki med sestajanjem z nekom in zaljubljenostjo v to osebo. Dobivanje oziroma spogledovanje na zmenku sprošča dopamin, če pa se v tisto osebo tudi zaljubimo (posledica tega so lahko potomci, ki bi skupnost povečali), to sprošča velikanske količine dopamina. Ko tej mešanici dodamo še oksitocin (hormon »dobrega počutja«, ki se sprosti, ko se crkljamo, objemamo in poljubljamo), postanemo zelo zadovoljni.

Če še niste prepričani, da so ljudje popolnoma socialne živali, preživite nekaj časa z najstniki in videli boste, kako zelo je socialno vedênje vgrajeno v njihove razvijajoče se možgane. Od pubertete najstnike socialne oblike vedênja popolnoma zaposlujejo, na primer kdo kaj počne in s kom. Za mlade možgane socialna interakcija zelo poveča nagrado; interakcija v skupini vrstnikov poveča sproščanje dopamina. Pomislite, kako veseli so najstniki, če so povabljeni na zabavo, in kako potrti so, če jih spregledajo. Skeni možganov potrjujejo, da se mladi možgani odzivajo na izključenost podobno, kot se odzivajo na grožnje s telesnimi poškodbami ali na stradanje.6 Z drugimi besedami, mladostniki lahko doživljajo socialno zavrnitev kot smrtno nevarno grožnjo. Zato laže razumemo, zakaj se najstniki odzivajo na socialne vzpone in padce - osebno, na spletu ali v domišljiji - kot bi bilo od tega odvisno njihovo življenje.

Ostale vsebine v sedmem poglavju:

  • Kaj je skupnost?
  • Razvijanje kognitivne inteligence s pomočjo skupnosti in prispevanja
  • Tigri se ne zmenijo za skupnost in ji ne prispevajo
  • »Tigrova kriza na četrtini življenja«
  • NASVET: Ustvarite ugodno okolje za ustvarjanje skupnosti in prispevanje.
  • NASVET: Bodite zgled za skupnost in prispevanje.
  • NASVET: Učite vrednote in pozitivne lastnosti značaja.
  • Kolažni album kot način odkrivanja, kaj je v življenju pomembno
  • Dnevnik hvaležnosti

>> več o knjigi Delfinja vzgoja 

 

OSMO POGLAVJE: Delfinji vzgojni prijemi

Navezovanje, dajanje zgleda in vodenje

Poglavitni vzgojni prijemi delfinjih staršev so navezovanje, dajanje zgleda in vodenje. Vsi starši imajo radi svojega otroka, vendar pa vsi niso nanj tudi navezani. Biti navezan v resnici pomeni poznati svojega otroka takšnega, kakršen je, ne pa, da ga imamo za takšnega, kakršnega si želimo. Otroka moramo sprejemati, čeprav na njem vidimo kaj, kar nam ni všeč, moramo ga imeti radi in se povezati z njim ne samo zato, ker je naš otrok, ampak ker je enkraten posameznik.

Pri dajanju zgleda gre za to, da na podlagi tega, kar delate navzven, kažete, kdo v resnici ste. Otroci vedo, kdaj je oboje v neskladju, zato si niti ne drznite pridigati nečesa, v kar v resnici ne verjamete - videti boste kot hinavec in to se vam bo verjetno maščevalo. Na primer težko si zapomnim stvari, na primer, kam sem dala mobilni telefon, ključe, denarnico in pogosto tudi torbico! Moji otroci to vedo, tako da jim takrat, ko kaj izgubijo, ne morem pridigati, da si morajo zapomniti, kje so njihove stvari. Govorim pa jim, da mi pozabljanje stvari povzroča stres v življenju. Govorim jim, da se trudim, da bi si lahko bolje zapomnila stvari, in če imajo kakšne zamisli, da bi mi pomagali, naj mi jih zaupajo! Pri dajanju zgleda gre torej za to, da uporabljate svoj pristni jaz, da otroke učite življenjskih naukov, te nauke pa gotovo lahko najdete tako v stvareh, pri katerih ste dobri, kot v stvareh, pri katerih niste.

Voditi pomeni imeti znanje oziroma avtoriteto in hkrati tudi upoštevati avtonomijo. Starši, ki vodijo, otrokom kažejo svet ter opozarjajo na vzpone in padce, hkrati pa jim še vedno zagotavljajo informacije in podporo. Govorijo na primer: »Hej, to je primer, kako je življenje lahko krivično«, »Tako ljudje rešujejo konflikte« in »Ta trenutek je kot nalašč za praznovanje.« Vendar pa starši, ki vodijo, ne izpeljejo potovanja namesto otroka - so na svojem lastnem potovanju.

Z ramo ob rami, ne iz oči v oči

Če starši v celoti prevzamejo nadzor nad otrokovim življenjem, se jim otrok ne more pridružiti in sprejemati svojih lastnih odločitev. Da bi starši lahko otroke spodbudili k razvijanju neodvisnosti, se morajo odpovedati določeni meri nadzora. Druge možnosti preprosto ni.

Pomislite na napredek otroka pri telesnem razvoju - od negibljivosti do gibljivosti. Otroci so na začetku življenja telesno popolnoma odvisni od nas in moramo jih dobesedno nositi okrog. Po naravni poti in ob ustrezni pomoči postopno postajajo telesno neodvisnejši, vendar pa nas še veliko let potrebujejo, saj jih moramo pobrati, kadar padejo ali so utrujeni. Včasih jim moramo še vedno brisati nosove, ko so bolni, vendar pa na splošno starši ne preprečujejo telesne rasti in telesne neodvisnosti. Telesno nerodnost otrok pred najstniškim obdobjem in mladostnikov sprejemamo kot dejstvo in upamo, da bomo na koncu stali ob njih z ramo ob rami ali pa da nas bodo celo prerasli. Razumemo, da zasedajo svoj lastni fizični prostor, in ko odrastejo, jih prav gotovo nočemo prenašati okrog.

Delfinji starši upoštevajo načela duševne rasti in neodvisnosti. Otrokom zagotavljajo varno okolje, v katerem lahko padejo in se nerodno odločajo, in pobirajo jih s tal ali jim pomagajo pospraviti nered, ko so otroci majhni. Neodvisnost spodbujajo takoj, ko je to mogoče. Ko otroci nekoliko zrastejo, jih vodijo, da se poberejo sami in sami pospravijo nered za sabo. Življenja otrok ne nadzorujejo v celoti. Vse bolj se oddaljujejo od vloge avtoritete (na primer »Vem, kaj je zate najbolje«) in vse bolj prevzemajo vlogo vodnika in sopotnika (na primer »Veš, kaj je zate najbolje, ampak vedno lahko računaš, da ti bom pomagal«). Pri tem si prizadevajo stati ob svojem otroku - otrok je neodvisen, pa vendar povezan. Delfinji starši so zadovoljni, ko vidijo, da njihovi otroci razvijajo svoje lastne ideje in darove, včasih pa celo dopuščajo mnenja, ki se razlikujejo od njihovega! Če starši spodbujajo neodvisnost, se otroci bolj zanašajo nase, bolje rešujejo težave in so bolj čustveno zdravi.2

NASVET: Nehajte biti avtoritarni tiger.

Tigri svojim otrokom ne omogočajo, da bi razvili notranji nadzor, zato onemogočajo razvoj notranje motivacije in kognitivne inteligence. Zapomnite si to in nehajte pretiravati pri teh dejavnostih:

  • Izvajanje pritiska. »Z očetom pričakujeva, da boš še naprej igrala klavir, ne glede na vse drugo ...«
  • Usmerjanje/dajanje navodil. »V drugem letniku izberite te predmete ...«
  • Vmešavanje. »Od kod se je vzela ta slovnična napaka v tvoji domači nalogi? Si povedal svojemu trenerju, da potrebuješ več časa za igro? Pomagala ti bom pri vseh stvareh, dokler ne prideš na kolidž ...«
  • Reševanje vseh njihovih težav. »Imel si težave s svojim najboljšim prijateljem, zato sem se srečala z njegovo mamo in zdaj so vse težave rešene ...«
  • Delanje stvari, ki jih lahko opravi otrok sam. »Fotokopiral sem nalogo tvoje skupine ...«
  • Povečevanje pritiska pred preizkušnjo. »Res je pomembno, da zmagaš na šolskem plesnem tekmovanju za najmlajše ...«
  • Določanje ciljev za otroka ne glede na njegovo mnenje. »K nam domov sva povabila Chelseo, tako da bosta lahko postali prijateljici ...«

Ne spreglejte, da sem zapisala, nehajte pretiravati pri teh dejavnosti, ne pa nehajte jih delati v celoti. Ne ujemite se v past mišljenja »vse ali nič«. Delfinja vzgoja ne pomeni, da se nikoli ne vmešavate ali da nikoli ne usmerjate. Še posebej v prvih letih seveda moramo usmerjati otroke in bdeti nad njimi pri določenih stvareh - na primer pri uživanju sadja in zelenjave, umivanju rok, delanju domačih nalog iz matematike in branju.

Ne pozabite - delfini zagotovo niso meduze, ki nimajo nobenih pravil in ne znajo voditi. Delfinji starši so uravnovešeni, imajo pravila in najvišja pričakovanja, vendar pa pri otrocih kljub temu spodbujajo notranji nadzor in neodvisnost. Ohranjajo avtoriteto, vendar pa niso avtoritarni.

Ostale vsebine v osmem poglavju:

  • NASVET: Uporabljajte izjave in vedênja, ki pri otroku povečujejo notranji nadzor.
  • NASVET: Prosite za dovoljenje, preden daste nasvet.
  • NASVET: Postavljate odprta vprašanja.
  • NASVET: Spremenite razmerje med govorjenjem in poslušanjem.
  • NASVET: Ugotovite prednosti in pomanjkljivosti.
  • NASVET: Ocenite prednosti in pomanjkljivosti.
  • NASVET: Z izjavami in vedênjem poudarjajte, da otroka podpirate.
  • NASVET: Motivirajte tako, da se osredotočite na pomembnost naloge in krepitev zaupanja.
  • Pojasnite (ali ugotovite), zakaj je naloga pomembna
  • Razumite otrokovo raven zaupanja v uspeh
  • Povežite zavest o pomembnosti naloge in zaupanje v uspeh
  • NASVET: Motivirajte s pomočjo posebne štiristopenjske tehnike.
  • Kako uporabiti štiristopenjsko tehniko v specifičnih okoliščinah?

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

DEVETO POGLAVJE: Notranja motivacija je trajna

Če ste notranje motivirani, se boste veliko manj bali naporov, napak in neuspeha. Prav tako si boste veliko bolj želeli zdravih odmerkov nestrukturiranega učenja, igre in raziskovanja. Notranja motivacija vam bo pomagala ohranjati vaš zanos, ne glede na to, s kakšnimi težavami se boste spoprijemali. Prav tako vam bo tudi pomagala sprejemati kompleksne kognitivne in čustvene izzive, ker ste sposobni razmišljati kritično, biti ustvarjalni, komunicirati in sodelovati. Zdrava notranja motivacija in razvita kognitivna inteligenca ustvarjata sinergijo.

Vsi želimo, da bi bili naši otroci dovolj močni, da bi se lahko spopadali z ovirami, ki jih morajo premagovati v življenju, toda ali jim pomagamo razvijati takšno motivacijo, ki jo bodo potrebovali, da bodo vztrajali, ko časi ne bodo prijazni? Nihče od nas tega ne bo zanikal, zato naj zastavim vprašanje drugače. Morda se to vprašanje zdi preprosto, vendar pa, verjemite mi, nikakor ni preprosto: ali želite ubogljivega otroka ali pa otroka, angažiranega z notranjo motivacijo? Vzemite si trenutek, preden boste odgovorili na moje vprašanje.

Morda boste odgovorili, da želite, da vaš otrok dela natančno tisto, kar mu govorite. Toda ali si v resnici ne želite, da bi prevzemal odgovornost zase in našel svojo lastno pot? Nobeni starši ne želijo, da bi njihovi otroci živeli z njimi pri tridesetih, brez radovednosti, brez strasti in brez interesa, da bi kaj počeli ali postali. Če želite imeti zdrave, zadovoljne in uspešne otroke, ki so sposobni živeti samostojno, nimate druge izbire, kot da negujete njihovo naravno notranjo motivacijo.

Lahko pa tudi odgovorite, da želite angažiranega otroka, ki je sposoben razmišljati s svojo glavo. (Mimogrede, to sem si želela tudi sama.) Moram pa vas opozoriti: vzgoja mlade osebe, ki je sposobna samostojnega, kritičnega mišljenja, je veliko zahtevnejša kot vzgoja ubogljivega tigra. Vendar pa prinaša tudi veliko več zadovoljstva.

Ne glede na to, kaj si želimo, otroci potrebujejo notranjo motivacijo, da bi lahko skrbeli zase, pa naj gre za pospravljanje njihove sobe, ne da bi jih bilo treba priganjati, ali za odselitev pred njihovim štiridesetim letom.

Kaj je notranja motivacija?

Notranja motivacija je sveti gral vzgoje. Pravzaprav bi si upala trditi celo, da je sveti gral vse človeške sreče. Kot zdravnica ne morem dovolj poudariti, kako zelo pomembna je. Kot mati ne morem dovolj poudariti, kako zelo si prizadevam, da bi jo privzgojila otrokom. To, da si moram tako zelo prizadevati, vam lahko da misliti. Pomagati otroku, da razvije notranjo motivacijo, je preprosto, ni pa lahko.

Biti notranje motiviran pomeni »angažirati se za nekaj, ker to prinaša osebno zadovoljstvo«.2 Notranja motivacija se razlikuje od želje. Na primer številni današnji mladi si želijo denarja in družbenega statusa, vendar pa niso vedno notranje motivirani, da bi si prizadevali za te stvari. Notranja motivacija pomeni, da si nečesa tako zelo želimo, da smo za to pripravljeni tudi marsikaj narediti.

Ker zunanja motivacija temelji na želji nekoga drugega in ne na vaši, bo početje, ki temelji na njej, trajalo samo toliko čas, kolikor bodo trajali zunanji pritisk, zahteve, nagrade ali kazni.

Ostale vsebine v devetem poglavju:

  • Notranja motivacija je pri vsakem drugačna
  • Stopnje spreminjanja
  • Uravnovešeno življenje: temelj za notranjo motivacijo
  • Radovednost: temelj notranje motivacije
  • Samostojnost, mojstrstvo in smiselnost: gonilne sile trajne notranje motivacije
  • Uravnovešeno življenje: moč za spopadanje z izzivi
  • Tigri ubijajo notranjo motivacijo
  • Priti mora iz notranjosti
  • Vodenje k uspehu v 21. stoletju
  • NASVET: Učenje naj bo zabavno!
  • NASVET: Poskrbite za selektivno pozitivno spodbujanje pozitivnega vedênja.
  • NASVET: Izogibajte se pretiranemu ali praznemu hvaljenju in poudarjajte proces, ne rezultata.
  • NASVET: Pustite otroku, da naprej poskusi sam, preden posredujete in mu daste povratno informacijo.
  • NASVET: Namesto da bi problem rešili, ga pomagajte razdeliti na manjše dele.
  • NASVET: Omogočite in spodbujajte razumna tveganja.
  • NASVET: Ne naredite ničesar - pustite, da bo otrok doživel naravne posledice svojega vedênja.

>> več o knjigi Delfinja vzgoja  

 

DESETO POGLAVJE: Kaj se zgodi otrokom, ki jih vzgajajo po delfinje?

Uravnovešeni možgani

Večina parnih organov telesa - pljuča, dojke, ledvice - izvaja identične funkcije, pri tem pa je eden rezerva in vskoči, če prvemu spodleti. Za možganski polobli pa to ne velja.

Leva polobla velja za logično, analitično. Njene naloge so osredotočenost na določeno stvar, ločevanje in »razstavljanje stvari«. Leva polovica možganov je eksplicitna, filtrira informacije in išče njihovo »uporabno« vrednost. Uporaba jezika in logika se pojavljata v levi polobli, njena naloga pa je, da zagotavlja zaporedja in načrte. Na splošno lahko rečemo, da iz leve poloble izvira »pozitivnost« - se pravi, da ima načrt ali usmeritev.

Nasprotno pa desna možganska polobla velja za čustveno, intuitivno. Zanjo so značilni osredotočenost na celoto, »enost«, sočutje ali razmišljanje o »veliki sliki«. Desna možganska polovica sprejema informacije iz telesa in okolja in išče med njimi »povezavo«, torej je implicitna. Pomen jezika, na primer razumevanje metafor, tiči v desni polobli in njena naloga je zagotavljati smisel.

Ali torej vidite, da se možganski polobli ne samo razlikujeta, ampak tudi da se pravzaprav odlično dopolnjujeta? Če je leva možganska polobla moč, je desna fleksibilnost. Lahko bi rekli, da je naše znanje, ki se je povečalo po zaslugi akademskega študija (»knjižni molji«), posledica leve polovice možganov, znanje, ki izvira iz resničnih življenjskih izkušenj (»ulični eksperti«), pa posledica desne polovice možganov. Zato je jasno, da smo prikrajšani, če uporabljamo samo eno polovico možganov. Potrebujemo tako levo kot desno stran, povezovanje s pozitivnimi vidiki druge in tudi oviranje reaktivnih teženj druge, ki najpogosteje izvirajo iz strahu.

Sta polobli v popolnem ravnovesju? Ali sta podobni telesu, v katerem kljub temu, da je dominantna leva ali desna stran, celotno ravnovesje izhaja iz integracije, komunikacije in nenehnega usklajevanja vseh delov? Polemike potekajo ob vprašanju, ali je dominantna leva ali desna možganska polobla. Še pred kratkim je veljalo, da je dominantna ali glavna leva, desna pa naj bi bila podrejena ali manj pomembna. Navsezadnje sodobni svet zelo ceni logiko in analizo pred čustvi in intuicijo - ni tako? Zato potrebujemo raziskave, ki bi znanstveno »dokazale«, da nam svež zrak in sončna svetloba koristita! Osupljivo je, da se po eni strani (iz perspektive leve, logične poloble možganov) strinjamo s to izjavo. Vendar pa se po drugi strani (iz perspektive desne, intuitivne poloble možganov) ne strinjamo s to izjavo. Videti je, da se možganski polobli nenehno bojujeta za prevlado! Vendar pa v tem boju desna polobla možganov zmaga večkrat, kot smo nekdaj mislili. Albert Einstein je to vedel in je izjavil: »Intuitivni um je posvečen dar, racionalni um pa je zvest služabnik. Ustvarili smo družbo, ki časti služabnika in pozablja na dar.«1

Ostale vsebine v desetem poglavju:

  • Gradniki zdravega, zadovoljnega, notranje motiviranega in resnično uspešnega življenja
  • Visoka kognitivna inteligenca
  • Ustvarjalnost in kritično mišljenje
  • Komunikacija
  • Sodelovanje
  • Delfini - utelešenje uspešnosti
  • Kako najti srečo kot delfin?
  • Kako vse združiti?

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

ENAJSTO POGLAVJE: Od delfinov spet k ljudem

Moja soseda Kate me je prišla obiskat, ko je bila moja hči stara štiri tedne. Prinesla mi je okusno sadno solato, jaz pa sem pripravila čaj. Vzela je dojenčico v naročje in pripomnila, da držati novorojenčka v naročju pomirja, jaz pa sem v tem poporodnem času uživala v odrasli družbi.

Ko sem zavrela vodo za čaj in si pretegnila hrbet, je Kate priznala, da obupuje nad svojo šestnajstletno hčerjo Samantho. Kate je bila na koncu z živci in Samanthe ni več obvladovala. Čeprav je bila Samantha nadarjena atletinja in odlična učenka, je, kot se je izrazila Kate, »izgubljala motivacijo«, bila je nesrečna in se je pričkala s starši.

Zadnji v vrsti problemov je bil, da je Samantha hotela več časa preživljati s svojimi prijatelji, med drugim tudi z nekim »fantom, ki objema drevesa«; spoznala ga je med letovanjem v naravi. Kate je imela občutek, da Samantha zapravlja čas, če ga ne porablja za učenje in vadbo. Morda je Kate še najbolj skrbelo, ker se je približeval čas prijav na univerzo in bi Samantha lahko izničila vse trdo delo, če se ji ne bi uspelo vpisati na eno od najboljših izbranih šol.

Na vsaj pet načinov in vsaj petkrat je Kate rekla: »Nimam pojma, kaj naj naredim!« Vedela sem, da si želi od mene slišati, kaj naj naredi, kot toliko staršev v takih trenutkih - še posebej ker sem »strokovnjakinja« za motiviranje najstnikov. Vendar pa Samanta ni bila moj otrok, jaz nisem bila Kate in njihov dom ni bil moj. Kako bi sploh lahko vedela, kaj bi bilo najbolje zanjo in za njeno družino?

Po svojih najboljših močeh se trudim, da tudi delam tisto, kar pridigam. Trudim se, da ljudem ne govorim, kaj naj delajo. Raje jih vodim, da najdejo svojo lastno motivacijo in rešitve. Seveda sem imela nekaj idej, kaj bi lahko koristilo in kaj morda ne bi, vendar pa sem vedela tudi, da bi se lahko Kate sama domislila svojih lastnih odgovorov. Zato sem jo vprašala: »No, kaj ti pravi intuicija?«

»Tako zmedena sem,« je potožila. »Mislila sem, da mi je končno nekaj jasno, potem pa sem prebrala blog neke matere, ki je pisala o podobnih težavah, in to me je vrglo iz tira. Zato ne zaupam v tisto malo intuicije, kar mi je je še ostalo.«

Pri tem pa je Kate ves čas počela nekaj tako čudovito intuitivnega, da sem se skoraj zasmejala. V naročju je nežno zibala mojo novorojenčico. Govorila je s tihim, pritajenim glasom in vsakič, ko se je moja dojenčica zvila, je Kate nežno pritisnila svoje lice ob njeno. Občasno je povohala njeno glavo in rekla: »Ah, ta vonj tako pomirja.«

Pri moji dojenčici je Kate tako dobro upoštevala svojo naravno intuicijo, da tega ni niti opazila! Ko sem ji to omenila, se je ustavila, pogledala mojo novorojenčico in z zbeganim izrazom na obrazu še mene in rekla: »Le kam je izginila ta intuicija, ko jo potrebujem pri svoji hčeri?«

Seveda njena intuicija ni nikamor »izginila«. Bila je tam, kjer je vedno bila in kjer jo imajo vsi starši: globoko v notranjosti. Ko sem to rekla Kate, je odvrnila: »Zdajle vem samo to, da mi intuicija pravi, naj Samantho zaklenem v hišo ali jo pošljem živet k starim staršem v majhno mesto v Nebraski. Gotovo se motim, kajne?« To res ni bilo v redu. Intuitivni odziv, da hoče zakleniti Samantho v hišo ali jo poslati stran, je bil klasičen odziv bojuj se ali zbeži, ki je bil posledica strahu. Težava je v tem, da takrat, ko smo vrženi iz tira zaradi strahu, bolezni, osamljenosti in podobnega, tudi intuicija odpove.

Intuicija je védenje brez zavestne predelave, razmišljanja ali opazovanja. Nasprotno pa so instinkti impulzi, zaradi katerih nekaj naredimo brez zavestne predelave, razmišljanja ali opazovanja. Intuicija in instinkt sta povezana in pogosto ju uporabljamo kot sinonima. Ko svoje paciente sprašujem glede njihove intuicije, jih v resnici sprašujem glede obojega: želim ugotoviti njihovo notranje védenje, ki je vzrok, da delujejo, kot delujejo.

Težava z našimi instinkti je, da nas, ko izgubimo ravnovesje, največkrat napeljejo v napačne smeri. Strah je eden od največjih vzrokov, da nas instinkti zavedejo, prav zato, ker imamo možgane programirane tako, da se bojujemo, otrpnemo ali zbežimo, kadar smo prestrašeni. Beg, otrplost ali boj so smiselni, če se znajdete v smrtno nevarni situaciji, ne pa takrat, ko se znajdete z najstniki, ki delajo tisto, kar naj bi najstniki počeli (čeprav se lahko zdi, da gre tudi v tem primeru za smrtno nevarno situacijo!). Kate se je morala povezati s svojo intuicijo, ta pa nikoli ne temelji na strahu. Intuicija je prirojeno védenje, vendar pa lahko dostopamo do nje, samo če smo v stanju mirnega zavedanja. Instinkti nas lahko zavedejo, intuicija pa nikoli.

Ostale vsebine v enajstem poglavju:

  • Kako spet priti v stik z intuicijo?
  • Delfinji starši: uravnovešen in celosten pristop
  • Vrzite stran sezname stvari, ki jih morate narediti

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

Zaključek:

Zdaj ko vemo, kar vemo, v resnici sploh ne potrebujemo metafore tigra ali delfina, ker smo ljudje popolnoma sposobni biti sijajni starši - zaradi svoje neverjetne in kompleksne biološke narave mogoče celo boljši starši kot katerakoli druga vrsta. Že po naravi smo motivirani. Še več: zdravje, sreča in prilagodljivost so človekove samodejne »nastavitve«. Otroci se morajo od staršev naučiti marsičesa, vendar se moramo kot starši tudi mi marsičesa naučiti od otrok. Otroci dokazujejo, da so vitalnost, ljubezen in radovednost naravne lastnosti človeških bitij. Prav tako dokazujejo, da smo ustvarjeni tako, da moramo spati, premikati svoja telesa, se igrati zunaj, raziskovati svoje svetove, se socialno povezovati in pomagati drug drugemu. Otroci nas opominjajo, da je bivanje čista radost. Da bi bili dobri starši, moramo samo tisto, kar vemo, dopolniti s svojo intuicijo. Z naravo kot našo zaveznico lahko ljubeče vodimo svoje otroke po poti k zdravju, sreči in resničnemu uspehu na vseh področjih življenja. Ne verjamem, da lahko nekaj takega trdi katerakoli druga žival.

 

Iz recenzij:

Odlična knjiga, ki ponuja učinkovite in praktične nasvete, kako ukrotiti kaos v življenju otrok, spodbujati njihovo notranjo motivacijo in jih resnično pripraviti za uspešno funkcioniranje v svetu odraslih. dr. Viljem Ščuka, geštalt teapevt, zdravnik in predavatelj

"Prepričana sem, da vsi starši želijo svojim otrokom dobro, le da mnogi ne vedo kako to doseči. Delfinja vzgoja jim bo pri tem lahko v pomoč." Eva Hrovat, mama, psihologinja, vedenjska in družinska terapevtka

 

DELFINJA VZGOJA

>> več o knjigi Delfinja vzgoja

 

 


Vse cene v spletni knjigarni že vsebujejo DDV.

Izdelava spletnih strani: boomerank
© 2006-2013 založba Didakta | Zaupnost podatkov | Pravno obvestilo | Piškotki
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se