Opis knjige

Na videz lahkotna, s skepso in homorjem prežeta poezija Wislawe Szymborske zastavlja temeljna bivanjska vprašanja o človeku in svetu. Človek je na odru zgodovine, vpet v evolucijsko verigo, osvetljen z močno, vse razkrivajočo lučjo, ki deluje kot reflektor in povečava hkrati. Raznolikost pojavnih oblik sveta je v harmoničnem sozvočju z jezikovnim bogastvom pesmi, veseljem do besednih iger, dvojnimi pomeni in večglasnostjo.

NOBELOVA NAGRADA ZA LETO 1996

VODA

Dežna kaplja mi je padla na roko,
odtočena iz Gangesa in Nila,

iz v nebo vzetega ivja z brkov mroža,
iz vode razbitih vrčev v mestih Ys in Tir.

Na mojem kazalcu
Je Kaspijsko morje odprto,

Tihi ocean pa se krotko izliva v Rudawo,
prav to, ki je plula v ovčici nad Parizom

leta sedemsto štiriinšestdesetega,
sedmega maja ob treh zjutraj.

Usta so premalo, da bi izgovorila
tvoja spremenljiva imena, o voda.

Morala bi te poimenovati v vseh jezikih,
izgovoriti vse samoglasnike hkrati

in istočasno molčati - za jezero,
ki ni dočakalo nobenega imena

in ga ni na zemlji -kot na nebu ni
zvezde, ki v njem odseva.

Nekdo se je utapljal, nekdo vzdihoval po tebi
v smrtni uri. Bilo je davno in bilo je včeraj.

Gasila si hiše, hiše odnašala
in drevesa, gozdove in mesta.

Bila si v kristilnicah in kadeh kurtizan.
V poljubih in mrliških prtih.

Glodala si kamen, mavrico pojila.
V znoju in rosi piramid, bezgà.

Kako je vse lahko v dežni kaplji.
Kako nežno me objema svet.

Karkoli se je kadarkoli kjerkoli godilo,
vse je zapisano v babilonski vodi.

Pesem je iz knjige Semenj čudežev

Oglejte si celotno zbirko Nobelovi nagrajenci. Knjige v zbirki so cenejše!

Mnenja kupcev

Ta knjiga zaenkrat še nima mnenj. Prispevajte ga vi!

Oddaj mnenje »