Opis
10. junija 1997 se je zgodila najhujša nesreča v zgodovini slovenskega gorskega reševanja, ki je pretresla slovensko in mednarodno javnost. Med vajo reševanja s helikopterjem nad Okrešljem se je smrtno ponesrečilo pet odličnih gorskih reševalcev: Mitja Brajnik, Luka Karničar, dr. Jani Kokalj, Rado Markič in Boris Mlekuž. Knjiga »Tragedija v Turski gori« je posvečena njihovemu spominu in zahtevnemu poslanstvu slovenskih gorskih reševalcev.
Iskrene in pretresljive pripovedi ter razmišljanja udeležencev in očividcev ter drugih z nesrečo prizadetih ljudi nas ob pomoči bogatega fotografskega gradiva popeljejo v svet gorskega reševanja. Prikazujejo dramatične dogodke pred nesrečo, med njo in po njej. Avtor knjige je prim. Iztok Tomazin, alpinist, himalajec, gorski vodnik, literat, predvsem pa gorski reševalec, eden od najaktivnejših in najbolj izkušenih zdravnikov Gorske reševalne zveze Slovenije. Med 40 sodelavci so gorski reševalci, zdravniki, člani posadke helikopterja in svojci ponesrečenih.
Iz recenzije prof. dr. Toma Virka:
Bralcu se Tragedija v Turski gori gotovo najbolj vtisne v srce kot sočuten spomin na pretresljivo usodo ponesrečenih reševalcev in kot omogočanje vpogleda v delovanje, tveganje, požrtvovalnost, strahove, dvome, razmišljanje in elementarno doživljanje samih gorskih reševalcev. Tomazin je avtor mnogih knjig, ki ponujajo dramatično napeto, a obenem tudi leposlovno dognano in duhovno poglobljeno branje. Svoje poglede nenehno enakovredno dopolnjuje s pogledi drugih udeležencev tragedije. Knjiga ostaja tako kljub vidni osebni prizadetosti avtorja vseskozi trezno uravnotežena in prav zato se bralca toliko pristneje dotakne; ker je tragedija enakomerno osvetljena z mnogih zornih kotov, je bralcu nekako živo pred očmi, kot da bi bil tudi sam njen očividec. Podobe petih požrtvovalnih reševalcev, njihova nesmiselna smrt, bolečina njihovih bližnjih ob tej izgubi – vse to veje iz knjige, kot da se je tragedija v Turski gori zgodila včeraj.
Pilot helikopterja:
»Strašna sila nas je povlekla v globino, k steni. Takoj na začetku sem reagiral nagonsko. Grožnji za helikopter in vseh sedem, ki smo bili v njem, sem se uprl z edinim orožjem, ki sem ga imel – z močjo obeh motorjev. Reševal sem helikopter in ljudi v njem. Nisem vedel, kaj se dogaja spodaj, kaj nas silovito vleče dol, s svojega položaja tudi nisem mogel videti …«
Oskrbnik planinske koče, očividec nesreče:
»Še sedaj me zaboli okoli srca, ko se spomnim na ta grozni prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil.«
Bivši načelnik ene od postaj GRS:
»Tragedija v Turski gori je bila nacionalna katastrofa«.
Član posadke helikopterja:
»Še danes, po desetih letih, se prav vsak dan spomnim »Okrešlja«. Kot bi se zgodilo včeraj…«
Avtor knjige:
»Čas pretvarja bolečino v globoko sled, počasi topi njeno žgočo ostrino in jo na poseben način celo požlahtni. Toliko, kot so žlahtni spomini na preminule.«
Zdravnik reševalec letalec:
»Ko med reševalno akcijo visim nad prepadom, v težkem nahrbtniku nosim celo svojo družino.«
Avtor knjige:
»Vsako poslanstvo je velika priložnost, ki nam osmišlja življenje. Ko ga sprejmemo in polno zaživimo, ga je težko opustiti. To velja tudi za gorsko reševanje. Ko zaigra srce z občutki, da ti je bilo dano nekomu pomagati v stiski, da si prispeval majhen delček ali pomemben del k njegovi rešitvi, ozdravitvi, morda celo preživetju, je to izkušnja, ki te zaznamuje, znova in znova. Zbudi, ohranja in bogati naše bistvo, najsi je še tako prekrito in prežeto z vsakodnevno čemernostjo, zaskrbljenostjo, razočaranji, zamerami, morda celo z nasprotovanji, sovraštvom in vso drugo navlako, katere premagovanje in preseganje je eden naših temeljnih ciljev, pa če si to priznamo ali ne. Naše bistvo, ki je v osnovi dobro.«
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.