Opis

Pesnik Tone Pavček

(1928-2011) je, preden se je poslovil, dokončal svojo zadnjo pesniško

zbirko, v kateri je spregovoril o angelih, ki so, tako kot ljudje, sila

različni, a skoraj vedno pripravljeni, da storijo kaj dobrega. Zadnja

Pavčkova zbirka ne govori o nadnaravnih bitjih iz nebes, temveč je v

svoji virtuozni pesniški igri in igrivosti čudovita hvalnica največji

dragocenosti, ki jo imamo – življenju.

Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce –

nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem

še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige,

zvezane okrog tega ali onega dekleta, in biti mali sladki suženj.

Tone Pavček

Pesmim je dodana tudi spremna beseda Saše Pavček.

Izsek iz spremne besede:

Očetovi angeli

Angeli

mojega očeta me preletavajo od dneva, ko očeta ni več, vedno pogosteje

in vedno bolj zavezujoče. Vsak dan njegove dolge bolezni so ga

spremljali in v najbolj težkih trenutkih, ko se je telo borilo z

bolečino in pljuča s hlastanjem po zraku, se mi je zazrl v oči in njegov

kazalec mi je pomignil, da mi mora še nekaj važnega povedati, preden bi

njegov močni glas zamrl. Ničkolikokrat sem se napeta in solzna sklonila

k njemu in prisluhnila naročilu, naj poskrbim za Angele. V strahu, da

bi glas potihnil, sem se stisnila čisto blizu obraza in vedno mi je z

istim žarom, predanostjo in skrbjo naročal, naj jih nesem v tisk. V

Mladinsko knjigo, da konča, kjer je začel. Naj bo lepa knjiga in naj

izide na Prešernov dan 2012. Seveda bom, sem vedno odvrnila, prej boš

naredil korekture in pregledal ilustracije, pa na predstavitev boš šel.

Navadno se je nasmehnil in dodal, morda pa res. Ti prizori so se

ponavljali iz meseca v mesec vse leto, vrteli so se kot star mlinski

kamen, ki melje življenje in ga spreminja v prah. Kljub vsemu hudemu sem

slutila, da imava še čas. Slutila tudi, da obilni zimski sneg leta 2010

ni njegova zadnja bela odeja. Ne, ni ga vzel lanski sneg, vzel ga je

prvi letošnji 20. oktobra. S čisto mladimi, živo modrimi očmi je strmel

vanj.

Kaj gledaš, dedo?

Popolnoma

jasne, čudežno mlade oči na izmučenem obrazu so žarele kot nikoli

doslej. Poprej je doživel še zadnjo pomlad, poletje in jesen, vedno na

robu smrti in vedno s peresom v roki. Pisal je svoje nove, zadnje

angele…

Saša Pavček

Ena izmed pesmi v knjigi

Moj angel

Pravijo, da ima vsak

svojega angela.

Moj je čisto meni enak:

nikoli ga ni doma.

Ko ga kličem, ga ni.

Ko ga iščem, ga ni.

Ko sem priden, ga ni.

Morda ga pa sploh ni.

A včasih se kar pojavi.

Če sem tiho, pozdravi,

če grd, me krcne po glavi

ali pa nogo podstavi,

da kot prava neroda

na suhem po tleh zgrmim.

Tako se igra. Škoda,

da jaz se ne morem z njim.