Opis

NESPODOBNI ODVETNIK
Dr. Peter Čeferin je zagotovo eden izmed najprepoznavnejših odvetnikov v Sloveniji. Le kdo še ni slišal za njegove odmevne primere Perić, Makoter, Lončarić … V pričujoči knjigi so ti primeri približani in osvetljeni s plati, ki je preko medijev dostikrat nismo mogli spoznati, a vemo, da ima resnica vedno dve plati. Peter Čeferin je skozi življenje in delo spoznal tako svetle kot temne plati človeške družbe, se kot študent znašel tudi na drugi strani zakona, a vendar ga vse to ni ustavilo in je danes med ustanovitelji največje slovenske odvetniške družbe pri nas.

V biografiji lahko sledimo njegovemu življenju, od srečnega otroštva v Ljubljani preko divjih študentskih let, nerodnih odvetniških začetkov, ustvarjanja družine do njegove uveljavitve v slovenskem odvetniškem prostoru in nazadnje uživanja v starosti. Zbrane prigode iz življenja so napisane tako doživeto, vedno s kančkom humorja, da bi, če za prispodobo vzamemo sodno dvorano, vsekakor dosodili v prid dr. Čeferinu.

Iz predgovora knjige NESPODOBNI ODVETNIK:

“Vse otroštvo se je upiral vsem pravilom, vedno je bil v opoziciji, vedno je bil drugačen. In zato je izkusil mnoge življenjske izkušnje, ki jih »obetajoči« mladostniki nikoli ne doživijo. Mladi upornik se je razvil v najboljšega zagovornika v državi, postal in ostal je ikona slovenskega odvetništva. Ne verjamem, da bi mu kdo to napovedal.”

Aleksander Čeferin

Iz vsebine:

»V četrtem letniku sem se vendarle toliko vzel k sebi, da sem nekako opravil vse izpite in diplomiral. Diplomo in naziv diplomiranega pravnika sem proslavil, kot sem takrat mislil, da se spodobi. Popival sem več dni zapored. Kakšen tretji dan mi je natakarica prinesla časopis in mi s prstom pokazala na nekaj, za kar sem sprva mislil, da je mali oglas, in kjer je pisalo: »Najinemu sinu Petru Čeferinu iskreno čestitava za diplomo na pravni fakulteti. Mama in oče.«

Aja,« sem si rekel, »zato smo tukaj, ampak diplome ni bilo več. Nekje sem jo izgubil in šele precej pozneje, ko sem mislil, da je za zmeraj izgubljena, mi jo je prinesel kolega. Menda jo je našel v Figovcu.« NESPODOBNI ODVETNIK Peter Čeferin

…

V svojem poklicu sem užival od prvega dne – ne morem reči, da do zadnjega, saj sem še vedno odvetnik. To je velik privilegij. Zmeraj sem simpatiziral s šibkejšimi, užival v tem, da branim tiste, ki jih nihče ne mara, ki jih država preganja. Niti en dan v življenju mi ni bilo dolgčas. Odkar je naša pisarna vzpostavila štiriindvajseturno dežurno odvetniško službo, vsako jutro izvem, kaj se je v Sloveniji ponoči zgodilo, kateri kriminal, kateri zločin. Še vedno živim v nekakšni stalni napetosti in zato moje delo ni nikoli izvodenelo v rutino, nikoli se ga nisem zasitil. Če pomislim, mi je bilo lepše samo še, ko sem pisal kratke zgodbe; to me je neskončno osrečevalo, ampak tudi te so največkrat govorile o mojem delu.

Kako bi mi bilo dolgčas, ko so se mi pa dogajale nore reči? Ko sem se, recimo, ukvarjal s primerom Perić, me je poklicala znana jasnovidka Sara, ki je rekla, da moj klient ni morilec, ker da je v svojih videnjih opazila velikega človeka, ki prihaja iz morja v hišo in je potemtakem on tisti, ki je streljal.
»Poleg tega pa boste uspeli s pritožbo na vrhovno sodišče,« mi je rekla, »obravnava bo v sobi …,« s to in to »številko, predsedoval bo sodnik, ki je podoben Milanu Kučanu, in zmagali boste.«

Čez tri mesece sem dobil poziv, številka sobe je bila tista, kot jo je napovedala, sodnik je bil res podoben Kučanu in s pritožbo sem takrat uspel.
Od nekdaj sem spoštoval odvetniški poklic. V njem sem hotel biti dober, najboljši in mogoče so tudi zato časopisi o meni poročali že zelo zgodaj, veliko preden je to postalo nekaj vsakdanjega. Na odvetniški zbornici so razmišljali, da s tem morda predstavljam celo nelojalno konkurenco, ker da se nedopustno reklamiram. Ampak saj nisem nikoli klical novinarjev, nikoli nisem sklical tiskovne konference, novinarji so me kar sami počakali pred sodno dvorano. Tam sem na kratko povedal kaj v korist svojega klienta, recimo, da je nedolžen. Izjavo za medije sem dal samo, če sem ocenil, da to moji stranki koristi, da izboljša njen položaj v javnosti. Sicer nikoli.

Pri tem sem tej javnosti moral večkrat razlagati osnovno pravilo, da človek ni zločinec, dokler se mu to na sodišču ne dokaže. Poskušal sem vzpostaviti ravnotežje med močjo države, ki so ji bili mediji zelo naklonjeni. Novinarji se z menoj sprva sploh niso pogovarjali, ampak so obtožnice kar objavili v svojih medijih. Sčasoma sem zanje postal zanimiv.

Kot zelo mlad odvetnik, še povsem na začetku svoje kariere, še v Trebnjem, sem zagovarjal fante, ki so lezli v spalnice deklet dekliškega vzgajališča Višnja Gora. Grdo so mu rekli kobilarna. To njihovo početje je ravnateljica vzgajališča označila kot poskus ropa. Za medije je rekla nekako takole:
»Odkrili smo roparje, ki so poskušali vlomiti v stavbo dekliškega vzgajališča.«

Oglasil sem se z drobnim člankom, da ti fantje niso roparji niti kaj podobnega, dokler to ne bo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. V tistih časih ni bilo v navadi, da bi odvetnik protestiral – to je bilo nekaj nepredstavljivega. Pa sem napravil samo to, kar danes počne vsak povprečni odvetnik in se nam zdi to nekaj najbolj običajnega. Takrat je pa moj oče na cesti srečal dr. Kobeta, profesorja kazenskega postopka na pravni fakulteti v Ljubljani, ki mu je čestital, češ, kako pogumnega sina ima, ker je protestiral v interesu svojega klienta.

NESPODOBNI ODVETNIK