Opis

V življenju sem zmeraj zamujal za dvajset let. Vse, kar bi se mi moralo dogajati pri petnajstih, šestnajstih letih, se mi je dogajalo dvajset let kasneje. Študij in vse tisto, česar sem se lotil. Tako sem kariero v družbenih podjetjih zaključil pri petinštiridesetih, in če bi me še malo pred tem kdo vprašal, ali bom kdaj v življenju zasebnik, bi ga vprašal: »Kaj bom pa delal?«

Iz uvoda:

Dva sinova imam, Matjaža in Janija, in šest vnukov. Ter podjetje, ki sem mu posvetil velik del svojega življenja. Ko sva se pogovarjala z Matjažem, pa tudi z drugimi, so mi večkrat rekli:

»Pa daj, kaj napiši, da bomo vsaj vedeli, kaj se je dogajalo.«

Ob diagnozi sem se spomnil na obljubo, ki sem jo dal – da bom napisal kaj o sebi in podjetju – pa tudi tega, ker sem takrat dejal in kar me je odvračalo od pisanja. »Težko napišem to zgodbo,« sem jim rekel, »ker je po svoje težka.« Imam svoje stališče do podjetja, za katerim še zmeraj stojim. Upam, da bo zapisano koristilo. Pri moji bolezni, ki me je ujela na levi nogi, se mi je zahotelo še kakšnih priložnosti v življenju. Po kemoterapijah, ki mi obljubljajo malo več časa, sem si rekel: Daj mi, življenje, še eno priložnost, da napišem to knjigo. Bojim se samo, da mi je bolezen pobrala preveč mojega spomina. Bomo videli …

Tadej Golob o knjigi:

“Z Ljubom sva se potem dobivala v njegovi hiši v Zgornjih Pirničah in se trudila, da bi življenjsko zgodbo zapisala v čim krajšem času. Ustvarjanje biografije je proces. Zahteva čas, ki ga Ljubo ni imel. Imel pa je voljo in odločenost, ki sta ga, to sem spoznal v tem kratkem času, krasili vse življenje. Njegova zgodba je zdaj tu. Nekatera imena sem v njej zakril, sicer pa poskušal ohraniti čim več tistega, kar je Ljubo povedal, in tako, kot je povedal.”