Opis

Naši predniki so prosti čas preživljali ob zgodbah. Danes se tradicija pripovedovanja zgodb žal izgublja in pomembno je, da jih zapišemo, ohranimo, beremo, pripovedujemo, predvsem pa ne pozabimo, saj so del slovenskega izročila in pričajo o tem, kako so ljudje včasih dojemali svet.

Zbirka prinaša ljudske povedke iz vseh pokrajin slovenskega etničnega ozemlja, ki so bile objavljene, zapisane ali posnete na magnetofonske trakove v različnih časovnih obdobjih, večinoma v 19. in 20., delno tudi v 21. stoletju. Vsebinsko so vanjo zajete razlagalne ali etiološke povedke o nastanku Zemlje in drugega stvarstva; povedke o mitoloških živalih, kot so beli konj, zmaj in rajska ptica; pripovedi o bajeslovnih bitjih narave, npr. o velikanih, vilah in vodnih bitjih; o bitjih, ki se prikazujejo v večernem in nočnem somraku, kot so palčki, škrati, orki ipd.; pripovedujejo tudi o potujočih dušah, predvsem kresnikih, vedomcih, zakletih dušah in o movju oziroma dušah otrok, ki so umrli pred krstom. V zadnjih dveh poglavjih so predstavljeni še čarovnice in čarovniki ter ljudski junaki in zgodovinske osebnosti.

Kljub temu, da se pripovedno izročilo prenaša skozi prostor in čas, ohranjajo slovenske pripovedi svoj specifičen značaj, vezan na slovenske pokrajine, zgodovinski razvoj in družbene razmere, v katerih so ljudje živeli. Tako se je iz davne preteklosti ohranil spomin na Zlatoroga, belega gamsa z zlatimi rogovi z vrtov Julijskih Alp; na velikane, ki so si podajali kladivo z enega gorskega vrha na drugega, ko so tam zidali hiše; na ljudske junake, ki so premagovali sovražnike — kralja Matjaža, Petra Klepca, Hudega Kljukca.

Danes ljudske pravljice in povedke počasi izginjajo iz vsakodnevnega življenja in tudi, če se jih nekateri vendarle še spomnijo, so krajše in navadno podane v obliki pripovednega diskurza. Zgodbe v tej knjigi so zveste zapisom iz arhivov in knjig, nekatere med njimi pa so bile tudi posnete na magnetofonske trakove v novejšem času in pripovedovane v lokalnem narečju. Trudili smo se, da smo jih ohranili v čim bolj pristni obliki, brez posegov v njihovo vsebino in pripovedni stil.

dr. Monika Kropej Telban