Opis

Moj angel

Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čisto meni enak:
nikoli ga ni doma.
Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.
A včasih se kar pojavi.
Če sem tiho, pozdravi,
če grd, me krcne po glavi
ali pa nogo podstavi,
da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.

Pesnik Tone Pavček (1928-2011) je, preden se je poslovil, dokončal svojo zadnjo pesniško zbirko, v kateri je spregovoril o angelih, ki so, tako kot ljudje, sila različni, a skoraj vedno pripravljeni, da storijo kaj dobrega. Zadnja Pavčkova zbirka ne govori o nadnaravnih bitjih iz nebes, temveč je v svoji virtuozni pesniški igri in igrivosti čudovita hvalnica največji dragocenosti, ki jo imamo – življenju.

Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce –  nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem  še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige, zvezane okrog tega ali onega dekleta, in biti mali sladki suženj.

Tone Pavček

Pesmim je dodana tudi spremna beseda Saše Pavček.

Izsek iz spremne besede:

Očetovi angeli

Angeli mojega očeta me preletavajo od dneva, ko očeta ni več, vedno pogosteje in vedno bolj zavezujoče. Vsak dan njegove dolge bolezni so ga spremljali in v najbolj težkih trenutkih, ko se je telo borilo z bolečino in pljuča s hlastanjem po zraku, se mi je zazrl v oči in njegov kazalec mi je pomignil, da mi mora še nekaj važnega povedati, preden bi njegov močni glas zamrl. Ničkolikokrat sem se napeta in solzna sklonila k njemu in prisluhnila naročilu, naj poskrbim za Angele. V strahu, da bi glas potihnil, sem se stisnila čisto blizu obraza in vedno mi je z istim žarom, predanostjo in skrbjo naročal, naj jih nesem v tisk. V
Mladinsko knjigo, da konča, kjer je začel. Naj bo lepa knjiga in naj izide na Prešernov dan 2012. Seveda bom, sem vedno odvrnila, prej boš naredil korekture in pregledal ilustracije, pa na predstavitev boš šel. Navadno se je nasmehnil in dodal, morda pa res. Ti prizori so se ponavljali iz meseca v mesec vse leto, vrteli so se kot star mlinski kamen, ki melje življenje in ga spreminja v prah. Kljub vsemu hudemu sem slutila, da imava še čas. Slutila tudi, da obilni zimski sneg leta 2010 ni njegova zadnja bela odeja. Ne, ni ga vzel lanski sneg, vzel ga je prvi letošnji 20. oktobra. S čisto mladimi, živo modrimi očmi je strmel vanj.

Kaj gledaš, dedo?

Popolnoma jasne, čudežno mlade oči na izmučenem obrazu so žarele kot nikoli doslej.
Poprej je doživel še zadnjo pomlad, poletje in jesen,
vedno na robu smrti in vedno s peresom v roki. Pisal je svoje nove, zadnje angele…

Saša Pavček