Opis

“… Bil je dionizični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi že v ugašajočem telesu.

Eros, pesniški in življenjski, ga je gnal z neustavljivo močjo …”

(iz spremne besede pesnikove hčerke Saše Pavček)

Vsebino zbirke Domu in rodu je narekoval, ne več pisal, in izbral njeno ime že na bolniški postelji le malo pred smrtjo.

Z njo še vedno v zanosu, goreč, a tudi z vse močneje zaznavno bolečino neizpetosti ponovno nagovarja najširšo skupino bralcev, ljubitelje poezije, kulture in domačega sveta.

Pot gre ravna po sredi stvarstva od vijolic, kopriv do žita in trt čez osvojena in zapravljena carstva rada v življenje, nerada v smrt.

Skozme gre navpično in vodoravno,
da sam postajam hoja in pot,
saj so bile na njej odtisnjene davno
bose sledi mojih otroških nog.
Vrabci brezdomci še vejo zanje,
z njimi nekoč sem drobtine delil,
zdaj mi dajejo v darilo spoznanje,
da dom, tudi mrzel, je darežljiv.

Pot gre od doma in k njemu se vrne
kakor lastovka ali zgubljeni sin.
Silne razdalje neka dlan strne
in v vozel zaveže za star opomin.
Pot gre, vodnica, skoz moje žitje
vseskozi ob trtju in trnju v večer.

Tja se, majhno, majceno bitje,
vračam domov kot potok v izvir.

Tone Pavček tudi v tej novi zbirki zanosno »poje« o rodni vasi in dolenjskih gričih – zibeli njegovega pojočega ritma. V pesmih o Istri slavi okus vina iz glinenega vrča, svobodne ptice, solni kristal, priklicuje vonj po zemlji in morju. Veliko pesmi posveča njemu dragim ljudem in ljubljenim pesnikom, ki jih pesniško »interpretira«, kar je svojevrstna redkost v slovenski književnosti.

Pesmi iz obsežne rokopisne in tudi revijalne zapuščine, večina prvič objavljena v knjigi!

• več kot 120 pesmi o domu, dediščini rodov, ljubezni, vinu, smrti in večnosti

• 6 razdelkov: Pesmi o Dolenjski, Pesmi o Istri, Prevzete in povzete pesmi, Žalostinke za poletjem, Nenaslovljene pesmi, Priložnostnice

• občutene ilustracije Matije Medveda, izbor pesmi Peter Kolšek

»…kot človek in pesnik je bil po naravi in prepričanju pravi pravcati zamaknjenec v skrivnostni »dar«, v čudež življenja. Njegov zanosni častilec. (…)«

– Ciril Zlobec