Brezplačna dostava pri nakupih nad 40,00 € za člane Didaktinega kluba, oz. nad 100 EUR za nečlane.

Brezplačna dostava pri nakupih nad 40,00 € za člane Didaktinega kluba, oz. nad 100 EUR za nečlane.

Didakta-Zlata-Hruška

Velik sončen dan

Neža Maurer (1930) je ena najbolj priljubljenih slovenskih ustvarjalk za otroke. V svojih pesmih z enako zavzetostjo in ljubeznijo upodablja tako svet ljudi kot svet živali, rastlin in reči. Leta 2000 je ob njeni sedemdesetletnici prvič izšla ta antologija, ki je z natanko 70 pesmimi prerez njenega celotnega pesniškega ustvarjanja.

Didakta dostava
Na zalogiDostavimo v 2 delovnih dneh.

22,95 

7 na zalogi

-
+
Število strani:
Vezava:

Pri nakupu treh knjig s to oznako, vam najcenejšo podarimo.

Opis

Neža Maurer (1930) je ena najbolj priljubljenih slovenskih ustvarjalk za otroke. V svojih pesmih z enako zavzetostjo in ljubeznijo upodablja tako svet ljudi kot svet živali, rastlin in reči. Leta 2000 je ob njeni sedemdesetletnici prvič izšla ta antologija, ki je z natanko 70 pesmimi prerez njenega celotnega pesniškega ustvarjanja.

Neža o sebi …

Rodila

sem se 22. decembra 1930 v vasi Podvin, občina Polzela. Osnovno šolo

sem obiskovala na Polzeli: do četrtega razreda slovensko, med okupacijo

pa nemško. Po vojni sem na nižji gimnaziji v Celju in Žalcu naredila

izpite čez prve tri razrede in leta 1946 redno končala četrti razred.

Učiteljišče sem (s pomočjo štipendije) naredila v Ljubljani, nakar so me

poslali poučevat na Primorsko. Tri leta sem učila (večkrat po ves dan

vsled pomanjkanja učiteljev) v Črnem vrhu nad Idrijo. Kot odlična

dijakinja sem si pridobila dopust za redni študij na Pedagoški akademiji

v Ljubljani. Po diplomi sem se takoj izredno vpisala na Filozofsko

fakulteto (slavistika) v Ljubljani – poučevat pa so me poslali na nižjo

gimnazijo v Ilirsko Bistrico. Na fakulteti sem diplomirala leta 1960. Tedaj

so se na ljubljanski televiziji začele priprave za šolske oddaje. Imela

sem dovolj prakse in diplomo – zato so me sprejeli za prvo urednico

šolskih TV oddaj. (Opravila sem seveda novinarsko preizkušnjo in v Rimu

mednarodni tečaj za šolske TV oddaje). Vsled pomanjkanja denarja za

šolstvo so čez dobro leto šolske TV oddaje ukinili. Ostala

sem v novinarstvu, vendar ne na radiu ali televiziji. Zanje sem samo

pisala; predvsem za radio – vse življenje. Delala pa sem kot novinarka,

tudi kot tehnična urednica v uredništvu Rodne grude; pri Pionirskem domu

sem urejala brošure za slavnostne dneve v šolah; pri Otrok in družina

sem bila tehnična urednica. Posebej mi je bilo blizu delo pri Kmečkem

glasu, kjer sem urejala kulturno rubriko (iz tega je nastala takratna in

sedanja Pisana njiva) – in bila istočasno terenska reporterka. Moje

področje je bilo Kozjansko. Vozila pa sem se po vsej Sloveniji, potovala

po Jugoslaviji in včasih tudi čez mejo. To je dalo številne reportaže

in potopise – za Kmečki glas seveda. To

letečo idilo je presekala smrt v družini. (Umrl je mož Herman Škofič.)

Takoj sem morala poiskati drugo službo – da bom več doma pisala in po

možnosti služila za preživljanje vseh štirih (poleg otrok še za mamo).

Prijavila sem se in bila sprejeta na mesto glavne urednice (in

direktorice) lista Prosvetni delavec. Sedem let sem ostala tam. To so

bila z delom in odgovornostjo zelo obremenjena leta. Ko je sin dobil

štipendijo za srednjo šolo, sem službo menjala za strokovno sicer

zveneče, a manj odgovorno in manj plačano delo: postala sem samostojna

svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Tam sem

ostala do upokojitve.

Izrabila

sem možnost (sin je bil že pilot, hči je študirala za klovneso v

Moskvi, mama je umrla) in se preselila kot podnajemnica v Škofjo Loko:

zdaj sem bila povsem neobremenjena z drugim delom. Lahko sem se

posvetila literaturi in nastopom po šolah. Za vse prav gotovo ni bilo

prav – a če pogledam izide zbirk tako za otroke kot za odrasle, je bilo

vredno. Denacionalizacija mi je (po 13 letih) spodnesla možnost

nadaljnjega bivanja v starinski hiši – sedaj živim prav tako v Škofji

Loki, vendar v stanovanju na Partizanski ulici. Kolikor največ zmorem,

še pišem literaturo za odrasle in manj odrasle. Sem

članica Društva novinarjev (od leta 1962), Društva slovenskih pisateljev

(od 1973), gibanja za kulturo miru in nenasilja (od 1983) in PEN kluba

(od 1991). Z

družino sem prebivala v Brezju pri Dobrovi 47, v stari obnovljeni hiši.

Zdaj je tam sin s svojo družino; tako ostaja nekaj domačnosti.

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Velik sončen dan”

Poetično bralno popotovanje, ki odpira prostor za pogovor z otroki o vojni in migracijah.

Vrtiljak

22,99 

Slovenska pedagoška revija.

Revija Didakta 219

11,99 

Novakov roman “Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo” je presunljivo in aktualno branje za mladino in odrasle. Skozi prvoosebno izpoved mladega Haruna plast za plastjo odstira univerzalno pripoved o upanju in trpljenju begunskih družin po svetu. Roman izpoveduje zgodbo družine Hallaj, ki je zaradi vojne in želje po varnejšem ter človeka vrednem življenju prisiljena zapustiti svoj edini dom, ki ga je kdaj koli poznala, in se podati v neznano.

3 za 2

Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo

14,99 

Knjiga o odnosih, samospoštovanju otrok, družinskem in šolskem okolju.

Zrcalo odraščanja

27,90 

30 najpomembnejših teorij za mlade genije, pojasnjenih v pol minute.

Znanost v 30 sekundah

16,90 

O ljubezni, vzgoji in igri z vašim otrokom. Strastno, a objektivno napisan prvi vzgojni priročnik, ki ne pripoveduje o tem, kakšna je najboljša vzgoja, ampak to utemeljuje z znanstvenimi dejstvi.

Znanost o vzgoji (2. dopolnjena izdaja)

34,99