Opis
Dragomanovo najbolj priljubljeno delo Beli kralj, ki je izšlo že v 30 svetovnih jezikih, velja za enega izmed izjemnih literarnih odkritij zadnjega časa.
Beli kralj je skupek osemnajstih zgodb, ki jih povezuje pripoved enajstletnega dečka, potem ko mu pred očmi odvedejo očeta v zloglasno delovno taborišče. Džata, tako je ime dečku, ostane edini moški pri hiši, saj celo stari oče po sinovi aretaciji ostane zvest oblasti. V tej pretresljivi prvoosebni pripovedi dečka iz blokovskega naselja v času nekdanjih totalitarističnih režimov vzhodnega bloka -Romunije, Madžarske – pa se postopoma izriše kompleksna in tragična izkušnja posameznika v razmerju do trenutne oblasti, do okolja, do drugih, ki se prilagajajo napisanim in nenapisanim pravilom preživetja.
György Dragomán se tragike dogajanj ne loteva patetično, z glasnim opisovanjem grozot, ki jih je povzročal totalitarizem, pač pa jih izpoveduje v otroškem jeziku, tako da so zgodbe šolarsko nagajive, fantovsko razigrane, pubertetniško zvedave in navsezadnje … lepe. Skozi pogled enajstletnega dečka se tako v romanu Beli kralj razkriva življenje v nekdanjih totalitarističnih režimih, pogled, ki v vrsti opisov odraščanja ne izgubi nedolžnosti, otroške radoživosti in radovednosti, predvsem pa upanja.
György Dragomán (rojen leta 1973 v romunskem mestu Tirgu Mures) je uveljavljeni madžarski pisatelj. Leta 2002 je izdal delo z naslovom Apusztitás könyve, kar bi v slovenščino prevedli kot Knjiga uničenja, temačno pisanje o življenju mladega arhitekta, ki v od boga pozabljenem zaporu z grozo sluti genocid. Že naslednje leto je za omenjeni roman prejel nagrado za najboljši prozni prvenec leta 2002.
Gre za izjemno nadarjenega, svojevrstnega in izjemnega avtorja, kar dokazuje tudi do sedaj edini v slovenščino prevedeni roman Beli kralj (v izvirniku A fehér király), ki je v madžarščini izšel leta 2005, v slovenščini pa le dobro leto kasneje pri založbi Didakta. O kritiškem uspehu romana zgovorno pričajo njegovi številni prevodi, saj so Belega kralja že prvo leto po izidu začeli prevajati v kar 22 tujih jezikov, trenutno pa se giblje okoli številke 30. György Dragomán je tudi prevajalec, v madžarščino je denimo prevedel dela Samuela Becketta, Jamesa Joyca, Iana McEwana, Irvina Welsha in Mickeya Donnelyja.
—————————————————————————————————————–
György Dragomán na Slovenskem knjižnem sejmu (Cankarjev dom, Ljubljana)
DEBATNA KAVARNA:
V nedeljo, 1. 12. bo ob 11. uri sodeloval v debatni kavarni (prvo predverje CD) “Ko jih ženska šteje štirideset”: Pogovor z madžarskim pisateljsko pesniškim zakonskim parom, pesnico Anno T. Szabó in pisateljem Györgyem Dragománom, se bo vrtel okoli razmerji in osebnih izzivov vsakdana – tako, kot tudi pesništvo Anne T. Szabo. S pisateljem Györgyem Dragománom, avtorjem svetovne uspšenice Beli kralj, sta eden najvidnejših parov sodobne madžarske literature. Na dopoldnskem klepetu z založnico in piblicistko Valentino Smej Novak bo beseda tekla o praktičnih vidikih njunega ustvarjanja, o izzivih pisanja v malem jeziku, pa tudi o tem, kaj se zgodi, ko jih ženska šteje štirideset … Debatno kavarno pripravlja Balassijev Inštitut, pogovor bo vodila Valentina Smej Novak.
————————————————————————————————————–
Roman pisatelja mlajše generacije bodo zato razumeli predvsem bralci, ki so se že kdaj soočili s krutostjo takšne ali drugačne, še zlasti pa socialistične oblasti ali se takšnih krutosti zavedajo in so se pripravljeni z njimi soočiti. Dragomanov roman z naslovom Grmada, ki v slovenščino še ni preveden, pa je bil pred kratkim uvrščen na drugo mesto letvice avstrijske ORF za knjigo meseca.
Odlomek iz knjige
Očeta so takrat odvedli že skoraj pred pol leta in več kot štiri mesece nisva dobila od njega nobenih novic, nobenega pisma, tudi tiste vnaprej napisane taboriščne dopisnice ni bilo nobene, s katero nam je dal vedeti, da je dobro in da je ponosen, da iz dneva v dan prekoračuje normo, ničesar torej nisva vedela o njem, in tudi mamo sem zaman spraševal, kaj meni, zakaj nama oče ne piše in sploh ne odgovori, in tisto soboto sva spet zaman odprla poštni nabiralnik, in videl sem, kako se ji je napel obraz, in ko sva takole šla gor po stopnicah, je začela mama nenadoma kašljati, tako silovito, da se je morala oprijeti ograje, in videl sem, da se ji tresejo ramena, da se sklanja naprej, in vedel sem, da v resnici ne kašlja, pač pa joče, samo zato počne tako, kot da kašlja, ker noče, da bi opazil, noče da bi se prestrašil, in tedaj sem vedel, da zagotovo misli, da je oče umrl, umrl tam na Donavskem jezu, a vedel sem tudi, da to ni res, kajti če bi bilo z očetom kaj narobe, bi jaz to prav gotovo občutil, če drugače ne, potem takole ob jutrih, ko sem si na poti v šolo ogledoval fotografijo, ki sem jo vzel iz njegove vojaške knjižice, kajti v takih primerih sem vselej čutil, da moj oče tam ob Donavskem jezu misli name, že zato, ker je takrat, ko so ga odvedli, obljubil, da se bo vrnil in bo tudi mene ponesel s seboj na morje…
Iz poglavja Afrika, str. 139.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.