Opis

“O Križah je doslej malo napisanega. Meni pa se zde z domačini vred neizčrpen vir zgodb in pripovedi, ki se jih prav vsako da obrniti na veselo stran. Koliko zgodb, koliko obrazov, ki jih večinoma ni več … Spomnil sem se svojih že davno zapisanih prigod o Križah, ki so se mi kar same zlivale na papir, daleč stran od krajev, ki jih sedaj opazujem pod seboj.”

Janez Kavar

Telefonija v začetku šestdesetih let v Tržiču in Križah še ni bila posebej razvita. Telefon so imeli v Križah na pošti, v vojašnici, na železniški postaji in nekateri zelo redki posamezniki. Šola je telefon dobila šele sredi šestdesetih let. Ko je mularija železniško progo »nažajfala«, so to s kriške železniške postaje po železniškem telefonu najprej sporočili na postajo v Tržič, od tam pa na postajo Ljudske milice v Tržiču. Iz Tržiča se je nato na kolesu, kasneje pa že z mopedom, pripeljal miličnik v Križe, »raziskovat primer«. Navadno se je to začelo kar z obiskom pri ravnatelju kriške šole, mojem očetu. Miličnik je očetu navadno zelo kratko in jedrnato poročal, kaj se je zgodilo: »Spet so ga nažajfal…«

Odlomek iz prigode Tržičan