Opis

Gao Xingjian, romanopisec, dramaturg, slikar in pesnik, je že v osemdesetih letih minulega stoletja začel skozi gledališko ustvarjanje eksperimentirati z novimi tehnikami izražanja. Govori o toku govorice, ki vrača jeziku vso pomembnost v literarnem ustvarjanju. Zateka se k vsem bogastvom moderne kitajščine; nepregibnost glagolov in prožnost slovničnih kategorij (razlike med glagoli, pridevniki in samostalniki so veliko manj očitne kakor v zahodnih jezikih) ponujata avtorju široko paleto, ki jo s pridom izkorišča.

V Ribiški palici za starega očeta se Gao Xingjian loteva tem, ki so mu najbolj pri srcu:

iskanje izgubljenega otroštva, iskanje narave, ki jo je razdejala modernost, nostalgija za neko nežnostjo, ki jo je izbrisal čas… S pomočjo toka govorice nam Gao Xingjian tudi v tej noveli daje možnost videti, občutiti in tudi slišati (ko na primer neutrudno ponavlja besedo stavba, da bi zaznali urbano nesorazmerje, ali ko prepleta evokacijo svojih čustev in sanj s ponovitvijo prenosa nogometne tekme).

NOBELOVA NAGRADA ZA LETO 2000.

Odlomek iz knjige

Ribiška palica za starega očeta

»Zleknjen je, sam, s

hrbtom v morju, na dolgem stolu, postavljenem na plažo. Veter je

močan. Nebo je jasno, ni sledu o oblakih, morje odseva bleščečo

svetlobo sonca, njegov obraz ostaja zabrisan …«