Opis

V svetu, ki je vse prej kot prizanesljiv do posameznika se je treba čim prej navaditi, da je zmeraj huje in privzeti kot življenjsko vodilo besede iz sklepnega notranjega monologa glavnega protagonista Sramote: “Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendar postalo še hujše.” V Coetzeejevi Sramoti in njegovem celotnem romanesknem opusu je nemara najbolj vznemirljiv, zagotovo pa najbolj žalosten občutek, da svet, in posameznik z njim, umira brez upanja.

John Maxwell Coetzee, dobitnik Nobelove nagrade za literaturo leta 2003, je za roman Sramota prejel tudi Bookerjevo nagrado.

John Maxwell Coetzee (Maša Ogrizek, Bukla)

Petinšestdesetletni John Maxwell Coetzee je eno najbolj cenjenih, pa tudi nagrajevanih sodobnih pisateljskih imen. Dvakrat je prejel znamenito Bookerjevo nagrado, leta 1983 za roman Življenje in časi Michaela K., drugič pa leta 1999 za roman Sramota, leta 2003 pa mu je bila dodeljena tudi Nobelova nagrada. Ob literarnih vzornikih, najpogosteje omenjeni so Faulkner, White, Dostojevski, Rilke, Pound …, je njegov umetniški univerzum enako usodno zaznamovala tudi Južna Afrika, dežela, v kateri se je rodil in preživel večino svojega življenja. Konkretne družbenopolitične okoliščine, predvsem boleča izkušnja rasnega razlikovanja in nenehne oblastne represije, so pomembno uokvirile njegov pogled na svet in izzvale njegovo angažirano pisateljsko držo.

Z delom V pričakovanju barbarov, v domišljenem prevodu Jureta Potokarja, ki je prevedel že njegov romaneskni prvenec V srcu dežele, Slovenci dobivamo Coetzeejev peti roman. Tudi to delo, ki je nastalo leta 1980, je avtorju prineslo kar nekaj nagrad, med njimi tudi nagrado CNA, najvišjo nacionalno nagrado Južne Afrike.

Roman je napisan kot alegorija in se dogaja v imaginarnem Cesarstvu v nedoločljivem času in prostoru, v nakakšni “univerzalizirani” verziji Južne Afrike. Osrednji lik in pripovedovalec romana je neimenovani Upravnik, mirovni sodnik, ki opravlja rutinske zadeve v zvezi z oskrbovanjem garnizina in se prepušča svojemu lagodnemu življenju, iz katerega ga predrami prihod surovega polkovnika Jolla iz zloglasnega Tretjega biroja, nekakšne tajne policije. Joll pripotuje iz oddaljene prestolnice zaradi domnevne grožnje bližajoče se vojne s sosednjimi nomadskimi plemeni, t. i. barbari. Z brutalnim mučenjem izvablja priznanja iz “vojnih ujetnikov”, da bi upravičil nujo načrtovane gonje proti njim. Upravnik se od takega ravnanja sicer distancira, a se mu ne postavi odkrito po robu. Njegov odpor, poleg človeške prizadetosti, poganja predvsem želja po vzpostavitvi prvotnega stanja. Po odhodu Tretjega biroja zaradi občutka krivde in sočutja vzame k sebi mučeno barbarsko dekle, ki jo čez nekaj mesecev v spremstvu dveh vojakov in vodiča odpelje na pot proti severu, nazaj k njenim ljudem. Ob vrnitvi je spoznan za sovražnika in sam postane žrtev javnega ponižanja in mučenja.

Tleča grožnja napada “barbarov”, ki je navzoča skozi ves roman, se proti koncu razplamti v histerijo in množično izseljevanje. Namesto pričakovanga napada mesto uklešči zima, a tesnobni strah vztraja naprej. Iztek romana nam tako ne ponudi odrešujoče katarze, ampak mračno spoznanje, da vsako “civilizirano” ljudstvo potrebuje svoje “barbare” za samodoločitev. Razmerje med obojimi, ne glede na to, ali gre za Upravnikovo dobrohotno vzvišenost ali Jollovo militantno surovost, saj sta oba, kot na koncu romana spozna sam Upravnik, “dve plati imperialne vladavine”, je onstran dialoga. “Tisti drugi” ostanejo, tako kot telo barbarskega dekleta, ki ga je Upravnik želel ljubiti, nerazumljeni in nedostopni.

Coetzeejeva pisava žari s temno lepoto, ki bralca sili v iskanje mej lastne človeškosti. Izpraševanje o človeških vrednotah pisatelj pogosto navezuje na vprašanje narave živali oziroma na človekovo ravnanje z njimi. Iz dela veje ostra kritika racionalizma zahodne civilizacije in njene licemerske morale.

_______________________

Pod črto: Po romanu V pričakovanju barbarov je nastala istoimenska opera, za katero je glasbo napisal kultni skladetalj Philip Glass in je bila premierno uprizorjena 10. septembra 2005. Delo ima močne politične konotacije, saj aludira predvsem na Bushevo Ameriko in njen odnos do Iraka.