Opis

Tapasi so način življenja.

Južna Španija živi na prostem in v dolgih svetlih poletjih se dan in noč prelivata drug v drugega. Sredozemsko sonce, zlate plaže, rodovitne doline, belo popleskane vasi in pobočja, dehteča po zeliščih, pomenijo vse tisto, kar mi, ki živimo pod hladnim severnim nebom razumemo kot pot k sreči. Španci so tako kot vsi sredozemski prebivalci po naravi zgovorni. Pari se radi družijo, zvečer sedijo na ulici ali se dražestno sprehodijo po vaškem trgu, kjer si izmenjajo novice, si ogledajo brezhibno urejene otroke, svoje in tuje, in se po potrebi prepustijo lahkotnemu spogledovanju. Navada, imenovana tapa, je odraz te naravne družabnosti, saj omogoča svobodno pohajkovanje po mestu, slonenje pri baru, klepet z znanci ob mizi pod nadstreškom in med spremljanjem otrok s kotičkom očesa. Drobne jedi, ki spremljajo vino, poskrbijo, da človek ostane razmeroma trezen in dostojen. Kar je bil Don Kihot za roman – pikaresken, odvijal se je v kratkih, zaokroženih zgodbah – to so tapasi za običajen obrok. Romeri, lokalna verska romanja, ki se spremenijo v celodnevne piknike, odražajo nacionalno radost ob praznovanjih pomembnih dnevov in praznikov, obredi tapas bara pa se zdijo vsakodnevni podaljšek tega veselja. Navada je v bistvu peripatetična in pomeni potepanje od bara do bara – v iskanju posebni jedi pa tudi zabave.

Tapasi so, kot gotovo že veste, slastni zalogaji, ki jih postrežemo ob kozarcu vina. V svoji izvirni obliki jih boste našli v barih v Sevilli v Andaluziji, kjer je lokalno vino bister, slamnato rumeni nektar iz Jereza. Do nedavnega je bil v ceno kozarca vključen tudi majhen zalogaj domače specialitete. Danes je bolj verjetno, da bodo tapasi cenovno ovrednoteni in postreženi v celih ali polovičnih porcijah – na enem krožniku, vendar z vilicami za vsakega gosta. Vendar pa tapa, »pokrovček« za kozarec, ki ga spremlja, po tradiciji ni nikoli več kot en grižljaj.

“Tapas je lahko tako preprost, kot je krožnik oljk, nadevanih s sardoni, in košček slanega sira, ali pa je edinstvena specialiteta. Edino pravilo je, da je tapas nekaj, v čemer moramo uživati v prostem času v dobri družbi, s kozarcem vina v roki.”

Čeprav so se tapasi uradno pojavili šele v prejšnjem stoletju – prvič o njih pišejo v Sevilli –, so del veliko starejše tradicije, tradicije gostoljubja in počastitve gosta. V španskem domu ali baru ponujeni kozarec šerija vedno spremlja vprašanje „¿quiere algo para picar?“ »Bi nekaj prigriznili?«. To je stvar ponosa. Bistvo tapasov je, da so majhni prigrizki: določa jih količina, kakovost pa je odvisna od prosto dostopnih lokalnih surovin. Če so na vašem vrtu polži, so polži tapas, ki ga boste ponudili svojim gostom, če so se ribiči vrnili z več sardinami, kot jih lahko prodajo, bodo v lokalnem baru kot tapas ponudili sardine na žaru, če pa je gospodinja včeraj skuhala dobro čičerikino enolončnico, jo bo dragemu gostu postregla na krožničku. Poleg teh majhnih priložnostnih prigrizkov obstaja tudi nabor vsakodnevnih tapasov, ki običajno temeljijo na zalogah v shrambi in lahko segajo od peščice slanih krekerjev in krožnika domačih oljk, krožnika slanega pršuta, ki ga družina hrani za božič, ali do koščka dobrega kmečkega kruha z zaseko.

Poleg številnih receptov boste našli tudi predloge, katere tapase izbrati:

Zimska zabava s tapasi
Poletna zabava s tapasi
Spomladanska zabava s tapasi
Jesenska zabava s tapasi
Otroska zabava s tapasi
Tapasi ob shujševalni dieti
Vegetarijanska zabava s tapasi
Tapasi brez kuhanja
Tapasi za dve osebi
Tapasi za štiri osebe
Tapasi za osem ali več oseb
Tapasi za šest oseb.