"O Križah je doslej malo napisanega. Meni pa se zde z domačini vred neizčrpen vir zgodb in pripovedi, ki se jih prav vsako da obrniti na veselo stran. Koliko zgodb, koliko obrazov, ki jih večinoma ni več ... Spomnil sem se svojih že davno zapisanih prigod o Križah, ki so se mi kar same zlivale na papir, daleč stran od krajev, ki jih sedaj opazujem pod seboj."

Janez Kavar

Telefonija v začetku šestdesetih let v Tržiču in Križah še ni bila posebej razvita. Telefon so imeli v Križah na pošti, v vojašnici, na železniški postaji in nekateri zelo redki posamezniki. Šola je telefon dobila šele sredi šestdesetih let. Ko je mularija železniško progo »nažajfala«,  so to s  kriške železniške postaje po železniškem telefonu najprej sporočili na postajo v Tržič,  od tam pa na postajo Ljudske milice v Tržiču. Iz Tržiča se je nato na kolesu, kasneje pa že z mopedom, pripeljal miličnik v Križe,  »raziskovat primer«. Navadno se je to začelo kar z obiskom pri ravnatelju kriške šole, mojem očetu. Miličnik je očetu navadno zelo kratko in jedrnato poročal,  kaj se je zgodilo: »Spet so ga nažajfal...« 

Odlomek iz prigode Tržičan