Opis

Andrej Trefalt vas v zbirki SLANIH ZGODB popelje skozi več kot štirideset let pustolovskih dogodivščin in občasnih katastrof. SLANE ZGODBE

Prav nobena izmed opisanih prigod vas ne bo pustila ravnodušnih – nekatere vas bodo nasmejale do solz, zaradi drugih pa znate kakšno tudi potočiti. Od Rusinje Tatjane, ki z ramo razbije pokrov pralnega stroja, in striptiza na palubi do morskega psa pod napihljivim čolnom ter peke jajc za angleške zajtrke v Grčiji … Andrejeve dogodivščine se začnejo z otroškim sanjarjenjem šestletnega fanta, ki ždi na straniščni školjki, kasneje pa nadaljujejo svojo pot širom Sredozemlja.

Znašli se boste na merjaščevi pojedini, preganjale vas bodo »krvoločne« želve, godli vam bodo črički, na počitnice boste peljali Filipa in z vami bodo jadrali golobi in kanje če omenimo le živalske protagoniste! Andreja na morju vedno spremljajo tudi njegove partnerke, prijatelji, družinski člani ter posadka in ta mešanica različnih karakterjev zagotavlja neusahljiv vir zabavnih zapletov in dogodivščin.

Fotografije vam bodo pomagale doživeti zgodbe iz prve roke, hudomušne ilustracije pa je narisal Marko Škerlep.

Andrej Trefalt (1963–2023) je v več kot tridesetletni karieri je upravljal z medijskimi proračuni številnih vodilnih oglaševalcev v Sloveniji in na trgih regije. Bil je pravi medijski pogajalec, ki je z analizami, podatki in lucidnimi pogajalskimi analizami odlično poznal medijski prostor ter pisana in nepisana pravila medijskega zakupa in planiranja v industriji. Kljub mišični distrofiji se je Andrej najbolje počutil na morju, na jadrnici in o številnih prigodah izdal Slane zgodbe. (Marketing Magazin)

Iz recenzije:

“Dobra knjiga ne rabi pohval, saj jo bralci slej ko prej vzamejo za svojo. In Andrejeve Slane zgodbe so taka knjiga.”

Zgodbe z morja so posebne, ker se dogajajo v človeku prijaznem, včasih pa tudi zelo neprijaznem okolju, na morju. Običajno so začinjene s kančkom humorja, včasih so celo malo otožne, a vselej govorijo o usodah običajnih ljudi, ki so se podali na morje. Ker se iz njih lahko marsikaj naučimo, je prav, da so slane zgodbe zapisane in da jih delimo, se ob njih veselimo, razvedrimo in učimo. Slano gradivo na papirju tako ostaja trajen spomin avtorjevega preživetega časa na morju v družbi znancev, prijateljev in družine, nam pa zabavno branje in razvedrilo v udobju domačega fotelja …”

Julijan Višnjevec, urednik revije VAL navtika

Iz uvoda:

Sanjariti sem začel že zelo zgodaj. Ko sem bil star šest let, je name pazila Cilka, mlajša gospa, ki je živela pri nas. Kadar je nisem ubogal (to je bilo velikokrat, saj je nisem maral), me je zaprla v stranišče v pritličju, ki je merilo vsega 90 x 120 centimetrov. Okna ni bilo, le zračnik (velik kakih 15 x 15 cm) je segal od tal v stranišču do izhoda zgoraj na terasi. Cilka je ugasnila luč in me pustila tam notri, dokler se nisem pomiril. Včasih, da je imela dlje časa mir pred mano, je tudi »pozabila« name, v vsakem primeru pa je čas takrat, v temi, tekel precej počasneje kot običajno.

Ko je zaklenila vrata, sem se usedel na pokrov stranišča, zaprl oči in si predstavljal vse mogoče; večinoma same lepe stvari, ker je tako čas hitreje minil, pa še luštno je bilo … Vedel sem, da me bo Cilka prej ali slej morala spustiti ven, saj bo nekdo prišel domov, vendar nikoli nisem vedel, kdaj se bodo vrata odprla. Spomnim se, da sem sčasoma opazil bledo svetlobo v zračniku, ki se je priplazila po kakih petih metrih cevi gor s terase do tal v stranišču. Ampak da si to svetlobo opazil, si moral v temi preždeti kar precej časa, pa še sonce je moralo sijati. In tako sem se že kot otrok naučil, da na nekatere stvari v življenju pač ne moreš vplivati, lahko pa si jih narediš kolikor je le mogoče prijetne.

Ta Cilkina lekcija in predvsem spoznanje, ki se je rodilo iz nje, sta mi potem v življenju prišla še velikokrat prav. Seveda sem domačim večkrat rekel, da me Cilka zapira v stranišče, ampak ker sem imel tudi sicer bujno domišljijo, so te moje obtožbe enostavno preslišali. Dokler se ni mama nekega dopoldneva nepričakovano prikazala na vhodnih vratih, saj je nekaj pozabila … In potem se je zaradi mojega vpitja pokazala še na straniščnih vratih. Cilka je morala oditi, jaz pa sem kar nekaj časa lahko dobil vse, kar sem si zaželel – od čokolade do banan in sladoleda! Naslednje prigode so mi ena za drugo potrjevale, da je življenje v resnici še bolj zanimivo od tistih avantur, ki sem si jih zamišljal v temi, sedeč na školjki.

SLANE ZGODBE – Komplet dveh knjig