Opis

Kadiš za nerojenega otroka je esejistični roman, napisan izredno hermetično; pojasnjuje junakovo odločitev, da v svet, ki je skotil holokavst, ne pošlje otroka. Je molitev in kletev hkrati, nemočno rotenje usode in tragična zgodba posameznika, ki je doživel Auschwitz.

Imre Kertész je 99. dobitnik te ugledne nagrade in prvi Nobelov nagrajenec za literaturo, ki piše v madžarščini. Nagrajen je za opus, v katerem postavlja izkušnje krhkega posameznika proti barbarski samovolji zgodovine in se sprašuje, ali je v času, ko so ljudje skoraj popolnoma podrejeni politični moči, še mogoče živeti in misliti individualno. Rodil se je 9. novembra 1929 v Budimpešti v židovski družini. Leta 1944 je bil deportiran v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz in nato v Buchenwald. Po vojni je živel kot urednik ter pisec zabavnih del gledališče in musicale. Njegovo najbolj znano delo je "Brezusodnost", (1975) – ki velja za eno najpomembnejših del o holokavstu. Skupaj z delom "Kadiš za nerojenega otroka" (1992) in "Fiasko" (1988) velja za "trilogijo brezusodnosti". V sodobni čas je postavljena knjiga "Jaz-drugi", skice od leta 1991 do 1995 so postavljene v pustem ozračju životarjenja po padcu komunizma, ko je evforija minila in so se ljudje zavedali, da so osvobojeni, a stare ideologije ni nadomestilo nič novega.

Odlomek iz knjige Kadiš

za nerojenega otroka

»Da se je, je rekla

moja žena, na skrivaj, na dnu svoje duše, dolgo časa imela za

strahopetnico, zdaj pa že ve, pri čemer so ji v veliki meri

pomagala leta, ki jih je preživela z menoj, in tista leta pred

menoj, zdaj da torej že ve, da je hotela čisto preprosto samo

živeti, ker je bilo treba živeti. In tudi zdaj, je rekla moja žena,

ji vse v njej govori, da hoče živeti.«