Opis

Novi izdaji Belačeve Plezalne tehnike na pot

»Kako so tole včasih lezl’?«, »Ali kdo ve, če se res da abzajlat’ z diferjem?« Taka in še več podobnih vprašanj, ki se pojavijo, so zbudila zamisel, da bi bilo mogoče res smiselno obuditi pozabljeno in izgubljeno Belačevo Plezalno tehniko. Petdeseta, v katerih je nastajala in ugledala luč sveta se zdijo daleč, zelo daleč. Bil je to čas graditeljskega zanosa, čas pomanjkanja, stisk in utesnjenosti zaradi zastraženih meja. Že nepolnih pet let po vojni je izšla drobna knjižica, ki poleg plezalne tehnike predstavlja tudi avtorjev pogled na alpinizem in svet. Opremljena z avtorskimi risbami, ker je bilo likovniku Belaču jasno, da slika pove več kot tisoč besed. In ta knjižica je bila nato celim generacijam edini učbenik plezalne umetnosti. S časom so se zgodili tektonski premiki, v svetu, v družbi, v načinu razmišljanja, seveda tudi v alpinizmu. Kar je bilo nekoč daleč, je blizu in kar je bilo nedosegljivo, je preseženo. Zato se zdi marsikaj, kar je zapisano, videno z današnjimi očmi nenavadno, iz mode, skratka zastarelo; natančno branje pa pokaže, da vse le ni za odmet ter da so elementarne vrednote ostale domala nedotaknjene in nespremenjene. Med drugim je v Belačevi Plezalni tehniki že sama avtorska ilustracija pomembna vrednota. Vendar smo mnenja, da bi bil samo ponatis brez komentarja, ki bi razkril nekaj drobcev zgodovine, brez pravega učinka.

Dragocena je spremna beseda Franceta Zupana, Belačevega sodobnika, prijatelja in soplezalca, ki neposredno in verodostojno predstavi ljudi, razmere in duh časa, v katerem je nastajala Belačeva knjiga. Poleg tega smo v novo izdajo vključili tudi članek Reševanje padlega soplezalca v steni, ki sta ga za Planinski vestnik spisala France Avčin in Igor Levstek. Ta inovativen, a pozabljen, prispevek slovenske šole plezalne tehnike je naravno nadaljevanje poglavja »Padci« v Belačevi tehniki. Upamo, da bralec tega dodatka 6 ne bo dojel kot tujek ali neprimeren poseg v originalno vsebino knjige, saj je ta reševalni manever v resnici posredno tudi Belačev, kot so Belačeve tudi vse nazorne ilustracije v njem. Še več, to reševalno tehniko je Belač učil in širil na mnogih tečajih, ki jih je vodil.

Nova izdaja Belačeve Plezalne tehnike naj bo poklon in v spomin dekletom in fantom, ženam in možem, ki so v težkih časih orali ledino povojnega alpinizma, generaciji ki, sedaj, dan za dnem dokončno odhaja in postaja del zgodovine slovenskega alpinizma. Novemu rodu, ki je slavo slovenskega alpinizma ponesel v svet, mladenkam in mladeničem, ki se šele podajajo na pot, z željo, da ne pozabijo korenin, Belačevo Plezalno tehniko s hvaležnostjo podarjamo alpinisti veterani.

Kazimir Drašlar

Janez Dovžan

Beseda pisca

Osemnajst let je že preteklo od takrat, ko smo Slovenci dobili izpod peresa Mire M. Debelakove prvi in zadnji plezalski učbenik: Plezalno tehniko. Od leta 1933 do danes se je marsikaj predrugačilo − tudi v alpinizmu in plezalni tehniki. Metode, ki so v tisti dobi v plezalni tehniki veljale za najmodernejše, so sčasoma zastarele ali pa pokazale vrzeli in napake. Naša mladina je že v zadnjih predvojnih letih s prvimi začetki zimske alpinistike in razvojem tehnike plezanja v izredno težavnih smereh kopne skale občutila pomanjkanje sodobnejšega in popolnejšega učbenika. Po osvoboditvi se je alpinizem pri nas razmahnil v veliko širino ter dosegel po posameznikih tudi nadpovprečne uspehe. Začetnikom pa je primanjkovalo celo preproste tiskane besede o tehničnih sredstvih ter najpotrebnejših navodil, ki bi jih v gorah obvarovala usodnih napak in marsikdaj rešila tudi najvišje cene zanje. Ta knjiga je sedaj pred nami. Napisana je s preprosto besedo in ilustrirana s preprostimi črtami kiparja-alpinista. Majhna in skromna po vsebini in obliki, naj po dolgoletnih izkušnjah domačih ljudi v domačih gorah služi najmlajšim v alpinskih odsekih pri pravilnem usposabljanju za vse težke naloge, ki jih terja trda šola gorništva.

Vsem tistim, ki bodo v gorah, v plezanju iskali potrdila svojih moralnih in etičnih vrednot, naj pri njihovem udejstvovanju veljajo za vodilo tele besede, ki jih je napisal znani alpinist dr. Paul Preus:

»Vrvi in, klini naj bodo plezalcu v glavnem za varovanje življenja – v mejah njegovih povprečnih sil, nikakor pa ne za potuho njegovim subjektivnim nesposobnostim!«

Knjiga zajema samo tista najvažnejša poglavja plezalne tehnike, ki se nanašajo na razmere v naših gorah, brez posebnih poglavij o tehniki plezanja v centralno alpskem ledu. Namenjena je predvsem začetnikom, pa tudi izvežban alpinist bo našel v njej drobne tehnične izpopolnitve, ki mu bodo olajšale težko delo v skalah ali v snegu. Prav gotovo pa bodo lahko s pridom segli po njej tudi člani in načelniki alpinskih odsekov ob pravilnem in smotrnem vzgajanju tistih, ki prihajajo za nami. Smoter alpinizma ni v tem, da vzgaja nadljudi in pušča za seboj šibke revčke, temveč naj dviga po moralno in etično močnih individualnostih celoto k večji popolnosti. »Najbogatejšo kulturno setev in najvišje moralne ter etične vrednote bodo dajale človeštvu močne osebnosti − v široko razpleteni družbi; to je socialni ideal,« kakor pravi Guido Lammer. Vsako preziranje nadpovprečnih nad šibkejšimi je snobizem, če se ta pojavlja navadno pri mladih ljudeh, ki pri svojem plezalskem udejstvovanju dosegajo uspehe, ki so pomaknjeni nad povprečje ostalih, je to samo znak nedozorelosti in pomanjkanja najosnovnejše človečanske vzgoje. Vsa etika alpinskega čina pa naj ne temelji na golem zaznamovanju vzpona, temveč na doživljanju, skupnemu uspehu in harmoniji naveze ali družbe, v altruizmu ter samožrtvovanju za tovariše v steni. Vsi skupaj pa moramo stremeti za likom zdravega, moralno in etično resničnega socialističnega človeka! Vam vsem, ki v gorah stremite za takimi cilji − poklanjam to knjigo!

V Ljubljani in Kamniški Bistrici 1950.

Marjan Keršič-Belač

Marjan Keršič – Belač

18. 5. 1920 − 3. 6. 2003

Akademski kipar, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, smučarski učitelj, učitelj kiparske tehnike na Šoli za likovno oblikovanje v Ljubljani, svobodni umetnik in naravovarstvenik.

Spremna beseda

France Zupan

5. 1. 1929 − 25. 4. 2019

Umetnostni zgodovinar, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, smučarski učitelj. Kustos v Narodni galeriji. Skrbnik kulturne in naravne dediščine na ministrstvu za kulturo.