Opis
“Ne gre za to, da bi videli metodo. Gre za to, da vidimo otroka. Da vidimo otrokovo dušo, ki je nič več ne ovira in zato lahko deluje v skladu s svojo naravo. Otrokove lastnosti, ki smo jih za hip uzrli, so preprosto del življenja, podobno kot pisane barve ptic ali dišave rož.
Te lastnosti niso rezultat nobene ‘izobraževalne metode’. Seveda pa je očitno, da z vzgojo lahko vplivamo nanje.” Maria Montessori
»Do novorojenčka ne bi smeli pristopati z občutkom sočutja, ki ga imamo do bolnika, ampak s svetim spoštovanjem in občudovanjem do skrivnosti stvarjenja,« lahko preberemo že v prvem poglavju knjige Skrivnost otroštva, ki govori o duševnem zarodku. “To nam večinoma kar uspeva pri dojenčkih, ki jih znamo občudovati. V malem otroku, ki se trma, ki je poreden, pa pogosto ne vidimo več bitja z neslutenimi možnostmi razvoja; bitja, ki nam hoče nekaj sporočiti, nas na določenem področju prebuditi; bitja, ki nas neskončno ljubi. Zazrti v svoje potrebe ga želimo spremeniti, utišati; nočemo, da nam poruši naš ritem. Nimamo časa, da bi ga opazovali in morda tudi ne dovolj potrpežljivosti, da bi lahko prišli do novih spoznanj o sebi in o otroku”.
Pri delu z otroki je razvila senzorne materiale, s katerimi so se otroci učili prek vseh čutov. Prav tako je razvila atraktivne materiale za poučevanje matematike ali jezika, ki jih otroci z navdušenjem sami izbirajo. Opazila je, da so otroci razvili veselje do dela, koncentracijo, fino motoriko ter postali bolj samozavestni in družabni. Osrednjo vlogo je pripisala skrbno pripravljenemu okolju, ki omogoča, da otrok razvije čudovite možnosti, s katerimi pride na ta svet. »Zanimanje in koncentracija se bosta pojavila takrat, ko bomo iz okolja odstranili zmedo in vse, kar je v njem odvečnega,« je ugotovila Maria Montessori.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.