Opis

“Dandanes, ko ves čas nekam hitimo in nas pravzaprav nikjer ni povsem dovolj, je Polžje mesto kraj, kjer čas teče nekoliko drugače.”

Razgibane ulice Polžjega mesta so kot nalašč za zvedavega polžka Petra in njegovo pisano druščino. Na krilih otroške fantazije se polžek Peter, polža Lili, želva Živka in prijatelji podajo na razburljivo dogodivščino, polno polžjih peripetij. Sanjarjenja o oddaljenih polžjih galaksijah in vsem, kar se skriva onstran širne človeške ceste, se kmalu spremenijo v pravo pravcato popotovanje po najbolj oddaljenih kotičkih Petrovega pravljičnega sveta. Pridruži se mu tudi ti!

Vsaka zgodba ima na koncu tudi nauk, saj se Peter skozi svoje prigode tudi veliko nauči: recimo, da se počasi daleč pride in da lepota prihaja od znotraj, pa tudi da življenje včasih pač ni potica.

Anja Pavlin

Anja Pavlin je pevka pri skupinah Tretji kanu in Indigo, producentka glasbenih vsebin in pisateljica glasbenih besedil.

Iz recenzij:

Kot da bi sedeli na mehki preprogi, stkani iz otroške domišljije, in lezli skupaj z Anjinimi polžki po čarobnem svetu polžjih dogodivščin. Za igrivo enostavnostjo se skriva celo vesolje polžjih navad in razvad, ki so tako podobne našim, da jih bo vsak pamž prav gotovo takoj pograbil za svoje.

Ko otroške pesmice zajamejo tudi odraslo srce, ne zato, da ga vrne v tiste srečne čase lastnega otroštva, temveč zato, da mu ustvari novo. Zraven mame in očka, sestric in bratcev, so dobili še enega člana družine: čudovito knjigo polžjih pripetij! – Rok Vilčnik

…

Sem vedel, da je mlada, sem vedel, da je lepa, sem vedel, da dobro poje, sem vedel tudi, da dobro komponira, ampak da je tako spretna z besedami, to pa … Razumeti morate, da gre za osebno prizadetost. No ja, bolj zaskrbljenost, saj človek z leti dobi občutek, da je boljši in pomembnejši, kot je v resnici. Še sam sem v neki svoji pesmi zapisal:

Dolgo nisem verjel, da se to res zgodi,
da je človek umetnik, če dolgo živi.
Kar napišem, se bere, vse, kar rečem, drži,
kar zapojem, je dobro, tako se mi zdi.

Ampak ob poslušanju tega izdelka, ki sicer govori o polžu, a v resnici govori o nas ljudeh, me je obšla človeška lastnost, ki verjetno sliši na ime nečimrnost ali celo zavist. Kako to, da tega nisem naredil sam? Pa sem napisal nekaj pravljic. Tudi tematski album o obalnih posebnežih sem napisal za Halo, ampak to je nekaj drugega. To je kirurgično natančno zadet tisti živec, ki skrbi za pritegovanje pozornosti. In poslušanje teh pesmi pritegne pozornost. Malo z raznovrstnostjo, malo z izvrstnimi vokali, malo z zapomnljivimi melodijami in potem še z besedami. Lepo se ga posluša celega, hkrati pa vsaka od pesmi stoji sama zase. Rudi je zapel tako, da ga bodo zdaj gotovo klicali na sinhronizacije risank, Hamo je presenetljivo nežen za svoj sloves, Tokac je pravi polž, Tone Kregar bolj vesel kot po navadi, Gregor prepričljiv pripovednik, Jure prijazen, Bort pa dovolj zehav, da povabi k spanju. Anja si je prihranila najbolj samostoječo pesem, kar je razumljivo, saj si je zamislila vse to. In kaj naj počnem s svojo zavistjo? Nič. Bo treba delat, sem si mislil sam pri sebi. In se potolažil: kako zaskrbljena je šele Svetlana.

Obstaja pa še ena možnost, ki sem jo zapisal v zadnji vrstici prej omenjenega besedila. Takole gre:

Zato pa grem.
Je čas, da grem,
dokler še smem.

Ampak mislim, da še ni čas. Še se bomo tepli.

Drago Mislej – Mef

POSLUŠAJTE PESMI IZ KNJIGE >>