slo | eng

Pozdravljeni! Člani knjižnega kluba kupujejo ceneje. Prijavite se!

Natisni to stran  Pošlji prijatelju

Znanost o vzgoji - odlomki iz knjige

Znanost o vzgoji

Na tej strani vam predstavljamo nekaj izsekov iz odličnega vzgojnega priročnika Znanost o vzgoji, avtorice Margot Sunderland. Knjiga je posebna zato, ker je plod avtoričinih temeljitih raziskav na področju nevroznanosti o komunikaciji med starši in otrokom. Na izredno poljuden način pojasnjuje znanstvena dognanja, pri tem pa ima ves čas pred očmi vsakodnevne tegobe, s katerimi se morajo spopadati starši in otroci. Njen uravnotežen pristop upošteva, kaj si starši zares želijo za svoje otroke - pomaga jim vzgojiti odgovorne, samozavestne posameznike, ki znajo uživati v zadovoljujočih odnosih zdaj in vse življenje.

Prvo poglavje: Možgani otroka

Starši niso čarovniki. Ne morejo zagotoviti, da bodo njihovi otroci pozneje v življenju zadovoljni, niti jih ne morejo zavarovati pred izgubo in zavrnitvijo. Lahko pa odločilno vplivajo na sisteme v otrokovih možganih, ki so ključni za res zadovoljno življenje, kot bomo ves čas ugotavljali v knjigi. Preden pa se odpravimo na to osupljivo potovanje, je pomembno spoznati nekaj dejstev o človekovih možganih.

Možgane lahko glede na razvoj skozi evolucijo delimo na tri dele: najstarejši plazilski možgani, mlajši sesalski možgani in najmlajši človeški možgani. Čeprav je vsak od teh treh delov ali območij možganov povezan z drugimi deli ali območji po zaslugi razvejenega omrežja živcev, ima vsak svoje posebne naloge. Včasih vsi trije deli možganov delujejo lepo usklajeno - ob aktiviranju določenih kemičnih snovi, ki pozitivno vplivajo na čustva, iz nas izvabljajo najboljše. Včasih pa določeni deli možganov ali določene kemične snovi prevladajo nad drugimi in porušijo ravnovesje. Zaradi tega se lahko ljudje vedejo tako, da spravijo v bedno razpoloženje sebe in druge. Neverjetno pri tem pa je, da lahko kot starši vplivate na aktiviranje ključnih funkcij in sistemov v možganih vašega otroka in na to, kako bodo ti trije deli možganov komunicirali med seboj.

"Ob rojstvu imamo dvesto bilijonov možganskih celic, toda do prvega rojstnega dne jih izgubimo že osemdeset bilijonov."

Prvinski nagoni
Ljudje se velikokrat počutimo vzvišene nad drugimi živalmi, ker imamo najbolje razvite zgornje možgane, tisti del možganov, s katerim razmišljamo. Vendar pa nismo prav nič drugačni od drugih živali, kar zadeva stari plazilski in sesalski del naših možganov. Pravzaprav sta ta dva dela naših možganov zelo podobna možganom pri miših, če gledamo na to, kako so organizirani. Ta starejša dela možganov sta večinoma ostala nespremenjena več milijonov let. Neki znanstvenik je dejal: "To je tako, kot bi v glavah okrog prenašali prastar muzej." Še pomembneje pa je, da ta nižja dela možganov lahko preglasita naše višje, racionalne možgane. Kadar se ne počutimo varne, bodisi telesno bodisi psihološko, lahko dražljaji iz plazilskega in sesalskega dela naših možganov onemogočijo naše višje, človeške funkcije in se vedemo kot ogrožena žival. Občutimo lahko impulziven odziv ‘bojuj se ali zbeži', zaradi katerega lahko besno napademo ali pa začnemo v strahu živčno oprezati okoli sebe. Kot starši lahko vplivate na možgane vašega otroka tako, da bodo njegovi zgornji predeli možganov večino časa sposobni učinkovito obvladovati odzive primitivnih spodnjih predelov možganov.

Kako so rasli naši možgani

Pred več kot tremi milijoni let so imeli naši najzgodnejši človeški sorodniki možgane, velike približno za pol naših. Tudi pri prvem pokončnem človeku - homo erectus -, ki se je pojavil pred približno milijon leti in pol, so bili možgani še vedno majhni. Pred približno dvesto tisoč leti pa so se pri naših neposrednih prednikih - homo sapiens - možgani zelo povečali, na velikost naših, in bili so povezani tako, da je bila odslej sposobnost za ustvarjanje novih zamisli občutno večja. Pred približno petdeset tisoč leti so ljudje slikali, izdelovali okraske in dragulje ter prakticirali religijo, vendar je bilo potrebnega še kar nekaj časa, da so razvili sposobnost za pretanjeno razmišljanje, kakršno nas odlikuje danes.

Tridelni možgani otroka
Morda mislite, da ima otrok samo ene možgane, toda v resnici ima tri! Včasih vsi trije deli delujejo lepo usklajeno, včasih pa prevladajo samo eni. Način vzgoje in odzivanja na otroka zelo močno vpliva na to, kateri del možganov bo najpogosteje aktiviran. Vzgoja je ključna pri tem, kako ti trije deli možganov (racionalni, sesalski in plazilski) dolgoročno vplivajo na otrokovo čustveno življenje. Ali bo vaš otrok trpel, ker bodo njegovi najstarejši (plazilski) možganski sistemi vedno znova sprožali primitivne impulze, zaradi katerih se bo bodisi branil bodisi napadal? Ali pa se bo počutil tako prizadetega, da se bo odrezal od močnih občutkov ljubezni in potrebe po bližini v svojih sesalskih možganih in se bo na življenje odzival pretirano razumsko, ne da bi lahko ustvarjal trdna prijateljstva? Ali pa bodo njegovi racionalni možgani sodelovali s čustvenimi sistemi v njegovih sesalskih možganih tako, da bo lahko užival, ker bo združil najvišjo raven socialne inteligence z najglobljo ravnijo človeškega sočutja in pozornosti?

Prvo poglavje obsega tudi teme: Vpliv vzgoje na možgane, Neizoblikovani možgani otroka, Vez med starši in otrokom, Kaj nam znanost lahko pove o stresu, Alarmni sistem možganov, Pomagajte otroku pri spoprijemanju s silnimi čustvi, Dolgoročne posledice neodzivanja na otrokovo stisko.

Oglejte si tudi slikovno gradivo prvega poglavja (pdf).

Drugo poglavje: Jok in ločenost od staršev

V preteklosti je veliko ljudi zagovarjalo stališče, da je dojenčke in malčke najbolje pustiti jokati. Mamam so zagotavljali, da si otroci tako samo ‘krepijo pljuča’ ali da jih bodo samo ‘razvadile’, če bodo jokajoče hčere in sinove nenehno jemale v naročje. V novejšem času so otroke puščali jokati, ker so jih tako hoteli izuriti za spanje in jih navaditi na točen urnik odhoda v posteljo. Te tehnike se nesporno obnesejo! Če otroka ne potolažimo, bo na koncu enkrat že nehal jokati, tudi če se nihče ne bo odzval nanj. Vendar pa mora za to plačati ceno. V tem poglavju si bomo pogledali raziskave, ki razkrivajo, kako lahko stres, ki je posledica dolgotrajnega joka in ločenosti od staršev, vpliva na razvijajoče se otrokove možgane. Preučili bomo tudi, kako zelo se vam dolgoročno obrestuje, če jokajočega otroka dosledno tolažite.

Zakaj dojenčki jokajo
Pred štirimi milijoni let so se ljudje prvič postavili na zadnje noge. Ker so zaradi tega lahko roke uporabljali za različne zapletene naloge, so sčasoma postali bolj inteligentni. Zaradi hoje po dveh se je medenica zožila, možgani pa so se zaradi povečanih intelektualnih sposobnosti povečali. Evolucija je težavo rešila tako, da se je otrok rodil zelo nerazvit, kajti sicer se njegova povečana glava ne bi mogla prebiti iz materine zožene medenice. Zato je med vsemi sesalci človek ob rojstvu najmanj
razvit. Pravzaprav se mora nosečnost dokončati zunaj maternice. Sigmund Freud je imel prav, ko je rekel, da pride otrok na svet ‘še ne povsem razvit'. Novorojenček je v resnici še vedno plod, čeprav ni več v maternici.

Da, res je v takšnem ‘surovem stanju'. Da, res je tako občutljiv. Da, res je tako dovzeten za stres. Dojenček joka zaradi številnih razlogov. Joka, ker je utrujen, lačen ali ker ga pretirana dejavnost odraslih preveč vznemirja. Poleg tega ga zlahka kaj prestraši in pretrese - premočna svetloba, preveč grobosti, prevelik mraz, prevelika vročina, preveč nenadnih stvari. Amigdala, del spodnjih možganov, ki deluje kot detektor morebitne nevarnosti, je ob rojstvu povsem razvita. Predstavljajte si svet z otrokovega zornega kota. Kako naj bi vedel, da tisti hrupni mešalnik za sok ni plenilec, ki ga bo napadel? Kako naj se spopade s šokom, ki ga občuti, ko ga slečete in potopite v vodo, kadar ga skopate v kadi?

Na začetku je težko razbrati, zakaj otrok joka. Toda sčasoma boste znali vedno bolj natančno razbrati, kaj pomeni njegov jok. Naučili se boste, na primer, ločiti, kdaj joka zaradi lakote in kdaj zaradi utrujenosti. Seveda pa se bo včasih zgodilo, da ne boste vedeli natančno, zakaj joka. Nič zato.
Pomembno je, da ga pomirite ter da imate dovolj racionalnega in čustvenega manevrskega prostora za to, da ste sposobni zares slišati njegovo paniko in bolečino ter ju obravnavati resno. 

Koliko časa traja obdobje jokanja? Prvi trije meseci so običajno najhujši. Otrok največkrat joka,
ko je star od tri do šest tednov, pogostost jokanja pa se manjša, ko je star približno dvanajst do šestnajst tednov. Sheila Kitzinger meni, da se pogostost joka v tem obdobju zmanjša zato, ker so dojenčki bolj gibljivi in lahko zgrabijo stvari in se igrajo z njimi, tako da manjkrat jokajo zaradi
dolgčasa ali frustracije. Starejši dojenčki in malčki še vedno jokajo, kadar jih zebe, kadar so lačni, utrujeni ali bolni, čeprav je šok ob soočenju s svetom zdaj občutno manjši. Toda še vedno jih preplavljajo nova močna občutja. Trpijo zaradi panične stiske ob ločitvi in se vse bolj zavedajo, kaj jim je všeč in kaj ne, kaj jih straši ali moti. Pri otroku, ki še ne zna govoriti, jok pogosto pomeni NE. "Ne, nočem, da me položiš na tla. Zagrabi me panika." "Ne, nočem, da me daš v naročje neznancu. V tvojem naročju sem popolnoma zadovoljen." "Ne, ne prenesem otipa tega pajaca."

Otrokov panični odziv pomeni, da mu možgane preplavljajo stresne kemične snovi. Te kemične snovi same po sebi še niso škodljive, toda kot boste lahko prebrali na naslednjih straneh, postanejo zelo škodljive, če preplavljajo otrokove možgane, kadar dolgo neutolažljivo joka, njegove panike pa nihče ne obravnava resno in ga nihče ne pride potolažit. Nikoli se ni primerno odzvati tako, da se distancirate od otrokove stiske, kot nam svetujejo nekatere knjige o urjenju otroka za spanje, še huje pa je, če se na njegov jok odzovete jezno (čeprav se včasih zaradi njega morda zares razjezite). 

Dolgotrajen jok
Bodimo že na začetku odkriti: otrokovih razvijajočih se možganov sam jok ne more prizadeti. Jok nanje ne vpliva. Zato pa nanje toliko bolj vpliva dolgotrajna stiska, ki je nihče ne pazi. Zato ne zagovarjam stališča, da je treba planiti k otroku takoj, ko mu začne drhteti zgornja ustnica, ali po kratkotrajnem izbruhu joka, ki traja nekaj trenutkov in s katerim se nad čim pritožuje (morda nad tem, ker ne dobi svoje najljubše čokolade). Dolgotrajni jok je jok, ki ga vsi občutljivi starši (oziroma vsak človek, ki je občutljiv za obup drugega človeka) prepoznajo kot obupen klic na pomoč. To je jok, ki kar traja in traja in se običajno neha, ko se otrok povsem izmuči in zaspi ali ko obupan ugotovi, da pomoči ne bo od nikoder.

Če mora dojenček prevečkrat tako obupano jokati, lahko njegov sistem za odzivanje na stres v možganih utrpi trajne poškodbe. Po vsem svetu so izvedli zelo veliko znanstvenih raziskav, ki dokazujejo, da lahko zgodnji stres povzroči trajne negativne spremembe v možganih otroka. Kot boste prebrali na naslednjih straneh, se lahko pri otroku, ki je moral dolga obdobja prejokati, razvije preobčutljiv sistem za odzivanje na stres, ta pa ga nato zaznamuje za vse življenje. To lahko pomeni, da bosta njegovo zaznavanje sveta in tega, kar se mu dogaja, vse prevečkrat obarvala občutek ogroženosti in anksioznost, pa čeprav je vse popolnoma varno.

Drugo poglavje obsega tudi teme: Ali lahko dojenček z jokom nad starši uveljavlja oblast in z njimi manipulira, Kaj se dogaja v možganih otroka, Kopičenje težav, Znanost o tolaženju, Kako pomiriti dojenčka, Kadar je dojenčka težko potolažiti, Ločenost od staršev, Vprašanje varstva, Čustveno odzivna varuška, Oklepanje.

Oglejte si tudi slikovno gradivo drugega poglavja (pdf).

Tretje poglavje: Spanje in odhod v posteljo

Bi morali otroka izuriti, da bo spal sam, ali spati v isti postelji z njim? Razprava o tem buri duhove že več desetletij in pri ljudeh zbuja zelo silovita čustva. Morda otrokov jok takrat, ko zapremo vrata spalnice, bolj pripomore k temu, da ljudje niso sposobni jasno razmišljati o različnih možnostih, kot smo si pripravljeni priznati. V tem poglavju boste našli najnovejše znanstvene izsledke o tem, kje in kako bi moral spati otrok, obravnavane pa so tudi aktualne raziskave o sindromu nenadne smrti v zibki. Upam, da bo poglavje staršem pomagalo pri zavestnem odločanju o tem, kako naj ravnajo z otrokom, ko pride čas za odhod v posteljo, pa tudi ponoči. 

Dejstva o otroškem spanju
Najprej morate vedeti, da spanje in dojenčki ne gredo vedno dobro skupaj. Ko se sprijaznite s tem, morda na dojenčka, ki noče spati, ne boste več gledali kot na vaš neuspeh. Raziskave o vzorcih spanja dojenčkov in mlajših otrok so pokazale sledeče:
- Dojenčki se zbujajo veliko pogosteje kot odrasli in njihov cikel spanja traja v povprečju samo 50 minut. Za primerjavo: cikel odraslih traja 90 minut.
- Trdovratne in ponavljajoče se težave s spanjem so pri predšolskih otrocih zelo pogoste.
- Približno 25 odstotkov otrok, mlajših od pet let, ima kakšno vrsto težav s spanjem.
- Do 20 odstotkov staršev poroča o težavah, ki jih imajo v prvih treh mesecih življenja z dojenčkovim jokom ali razdražljivostjo

Pomirjanje možganov pred spanjem
Vaš najpomembnejši cilj ob otrokovem odhodu v posteljo je poskrbeti, da se bo iztrgal iz stanja velike čuječnosti. To je mogoče storiti z aktiviranjem pomirjajoče kemične snovi oksitocina v možganih in
hormona za spanje melatonina. Najverjetneje vam bo uspelo s pomirjajočo rutino. Kadar koli jo boste ponovili, obstaja možnost, da bo to aktiviralo enake pomirjajoče kemične snovi v možganih.

Kar koli naredite, bodite mirni.
Če se v vaših možganih sproži veliko stresnih kemičnih snovi, ne morete pričakovati, da boste pomirili vznemirjenega otroka. Ton vašega glasu pove vse - če ste napeti, živčni, razdraženi ali jezni, vaše prizadevanje, da bi bili mirni, ne bo obrodilo sadov. Vaš stres in jeza zlahka aktivirata alarmne sisteme v možganih vašega otroka, posledica tega pa je, da nima občutka varnosti in ne more zaspati. Če pa se vaši možgani ‘kopajo' v opioidih in imate nežen, miren in pomirjajoč glas, to otroka povsem potolaži in se bo na vas po vsej verjetnosti odzval, kot si želite. 

Prijetno se namestite v postelji in otroku preberite zgodbo.
Medtem ko mu berete, telesni stik z vašim otrokom v njegovih možganih sproži nastajanje oksitocina, snovi, ki poskrbi, da otrok postane zaspan. Poslušanje zgodbe aktivira njegova čelna režnja (zgornje možgane), del, ki nadzoruje motorične impulze - na primer željo po skakanju po postelji. Poskusite ustvariti čarobno ozračje. Zatemnite luči (tema aktivira melatonin) ali prižgite sveče. Predvajate lahko tudi mirno glasbo, saj zniža raven telesne vzburjenosti.

Ne dajajte otroku hrane, ki preprečuje spanje.
Naj otrok ne jé hrane, bogate z beljakovinami, na primer mesa ali rib, dve uri pred odhodom v posteljo, saj aktivira dopamin (možgansko poživilo). Tudi čokolada ni priporočljiva, ker vsebuje poživilo kofein. Če je otrok lačen, mu ponudite hrano, bogato z ogljikovimi hidrati, na primer banano, saj v možganih sproži serotonin, ta pa povečuje občutek zaspanosti.

Nikar v otrokovih spodnjih možganih ne aktivirajte sistema za strah.
Če se otrok boji teme, naj ima v sobi nočno svetilko. Lahko ji rečete tudi ‘vila varnosti', ki bo bedela nad njim, ko bo spal. Njegove strahove in tesnobo obravnavajte resno in ga pomirite. Če tega ne naredite, bo v njegovih možganih še vedno visoka raven glutamata, noradrenalina in hormona, ki sproža nastajanje kortikotropina, zato bo njegovo telo v stanju pretirane vzburjenosti. V takšnem stanju pa nihče ne more postati zaspan.

Preden otrok zaspi, se ulezite poleg njega.
V tem primeru vam sploh ni treba govoriti. Pretvarjajte se, da spite: osredotočite se na globoko dihanje. Dotikanje s kožo pomiri otrokov sistem za telesno vzburjenost in krepi vez med vama. Bolj ko boste mirni, mirnejši bo otrok. Pomislite na kemične procese v možganih. Telesni stik sproži nastajanje opioidov in oksitocina - oksitocin pa povečuje občutek zaspanosti. Ko otrok zaspi, lahko vstanete in večer je vaš. 

Če otrok ne prenese, da greste stran, se je pametno vprašati, zakaj je tako.
Triletnik, ki se mu v možganih aktivirata sistema za strah in ločitveno stisko, pogosto prosi še za en kozarec pijače, rad bi šel še enkrat lulat ali hoče dudo, v resnici pa vam želi sporočiti le, da je prestrašen. Vprašajte ga, česa se boji ali kaj misli, da se bo zgodilo, ko boste odšli iz sobe. Ko vam zaupa svoja občutja in se o njih pogovorita, ga poskušajte pomiriti, na primer tako, da mu daste kos vašega oblačila, ki ga ima lahko v postelji, mu na poseben način naravnate odejo ali pa ga pomirite z besedami in ljubkovanjem. S čustveno toplino aktivirajte opioide v njegovih možganih, kajti te kemične snovi utišajo sistem za ločitveno stisko. 

Tretje poglavje obsega še teme: Je spanje v isti postelji z dojenčkom tvegano, Sindrom nenadne smrti v zibelki, Kdaj nehati spati v isti postelji z otrokom, Prijazno navajanje na samostojno spanje)

Oglejte si tudi slikovno gradivo tretjega poglavja (pdf).

Četrto poglavje: Kemične snovi za dobro življenje

Kot starši imate odločilen vpliv na to, ali bo vaš otrok kot odrasel človek živel harmonično življenje ali pa takšno, ki ga bodo kvarila nenehna stanja jeze, anksioznosti ali depresije. Hormoni in kemične snovi v možganih vplivajo na naša občutja, zaznavanje in vedenje, zgodnje življenjske izkušnje vašega otroka pa neposredno vplivajo na to, katera čustvena stanja bodo zanj postala vsakdanja. Še več, to, kako ravnate z otrokom, odločilno vpliva na njegove ključne sisteme v možganih za zagnanost, voljo, motivacijo in veselje do življenja. 

Hormonska nebesa
Nevroznanstvenica Candice Pert pravi: "Vsakdo izmed nas ima v sebi svojo lastno ... najboljšo lekarno, v kateri dobimo po najnižji ceni vsa zdravila, ki jih potrebujemo za delovanje našega
telesa in uma."1 Zaradi naravnih hormonov in nevrokemičnih snovi, ki jih imamo v telesu in možganih, se ne samo počutimo odlično, ampak nam tudi pomagajo uspevati. Težava se pojavi,
ker nekateri ljudje zaradi preveč stresa v otroštvu, ki je bil posledica odnosov, nikoli ne morejo priti do teh najboljših kemičnih snovi ‘v lekarni našega uma'.

Kadar v možganih prevladujejo opioidi in oksitocin, svet doživljamo kot prijaznega in vabljivega.
Kadar so te nevrokemične snovi aktivirane skupaj, povzročijo najgloblji mir, zadovoljstvo in občutek, da smo kos različnim stresom v življenju. Če poskrbite, da ima otrok v zgodnjem otroštvu veliko izkušenj ljubezni in miru, bodo v njegovih možganih velikokrat prevladovali oksitocin in opioidi. Zaradi
tega bo v sebi zelo miren, počutil se bo varnega in čutil bo notranjo toplino. Zelo verjetno je, da bo znal bolj uživati v:
- sposobnosti za polno doživljanje izkušnje,
- sposobnosti za bivanje v tem trenutku,
- sposobnosti za prepuščanju toku.
Če bo ta nevrokemična stanja doživljal redno, bo začel svet sprejemati z zanimanjem in čudenjem, ne pa z občutkom strahu in ogroženosti. Poleg tega bo postajal bolj odporen pri spoprijemanju z bolečimi in stresnimi dogodki v življenju, ki se jim ne more izogniti noben človek.

Hormonski pekel
Če otrok v otroštvu redno občuti strah in bes, na primer zaradi stroge vzgoje in nenehnega vpitja nanj ali zaradi ukazov, kritik in jeznih izrazov na obrazu, lahko to zavre nastajanje opioidov in
oksitocina v njegovih možganih. Brez miru, tolažbe in telesnih izrazov ljubezni se lahko njegovo telo in možgani navadijo na visoko raven kemičnih snovi kortizola, adrenalina in noradrenalina, ki jih izločata nadledvični žlezi v času stresa. Zaradi tega se otrok lahko ves čas počuti ogroženega in v
nevarnosti.

Kadar je v možganih in telesu predolgo aktiviran hormon kortizol in je raven tega hormona visoka,
svet doživljamo kot sovražnega in napadajočega. Zaradi visoke ravni kortizola se počutimo brez obrambe, bedno in strah nas je: naše misli, čustva in zaznave kortizol zaznamuje z občutkom ogroženosti in groze, kot bi bilo vse, kar moramo narediti, veliko prezahtevno. Tudi adrenalin in noradrenalin lahko zelo močno vplivata na naše razpoloženje. Srcu sporočata, naj kri poganja hitreje in močneje, jetrom, naj sproščajo glukozo, zalogam maščob, naj sproščajo maščobo, in mišicam, naj sprostijo zalogo energije. Kadar imamo optimalno raven teh hormonov, smo čuječi in jasno razmišljamo, če pa sta preveč aktivirana, smo - tako kot če je preveč aktiviran kortizol - anksiozni, jezni ali oboje. Vso pozornost usmerimo v občutek, da nam grozi nevarnost, pa naj bo ta resnična ali namišljena, in naše telo zapade v stanje pretirane vzburjenosti, pri tem pa se aktivirajo najrazličnejši
impulzi za boj (agresija) v spodnjih možganih ali impulzov za beg (umik in izogibanje). Raziskave kažejo, da otrokovo zgodnje doživljanje vzgoje odločilno vpliva na to, ali bodo stresni hormoni redno in močno aktivirani pozneje v življenju. Če bodo, se bo znašel v pravem peklu zaradi nenehnega stanja pretirane vzburjenosti. Večino časa se bo počutil ogroženega. Tragično je, da otrokov občutek, da je svet v resnici nevaren, lahko postane del njegovega doživljanja sebe in drugih. Posledica tega je, da živi življenje v kroničnem stanju sumničavosti in prevzame enega od dveh temeljnih odnosov do življenja: "Pred življenjem se umikam ali pa se z njim bojujem."

Ljubeč telesni stik
Težava je v tem, da otrokom ali odraslim oksitocina ne moremo preprosto vbrizgati v telo, ker ne potuje v možgane. Pa tudi zaužiti ga ne morejo, ker ga telo prebavi. To kemično snov lahko v možganih močno aktivira samo ljubeč človeški stik! Skratka, če želimo, da se bodo otroci, ko odrastejo, počutili mirne in varne v svetu ter bodo sprejemali sebe in druge, moramo zagotoviti, da
bosta varen telesni stik in telesno pomirjanje stiske sestavna dela njihovega življenja.

Vsaka oblika ljubečega telesnega stika med starši in otrokom ima lahko pozitiven vpliv.
Ljubkovanje in objemi, stiski z roko kot znamenje ljubezni, masiranje dojenčka in spanje v vašem naročju - vse to lahko na otroka deluje blagodejno. Vsi ti trenutki, v katerih se ljubeči starši otroka telesno dotikajo, v otrokovih možganih aktivirajo opioide in oksitocin. Ko leži ob vašem mirnem telesu, mu možgane preplavljajo oksitocin in opioidi. Ob tem se oba počutita odlično in sta zelo zadovoljna. Da pa bi dosegli takšen učinek, je pomembno, da ste mirni, saj le takrat v možganih
prevladajo opioidi in oksitocin. Bodite pozorni na vaše razpoloženje, kajti če ležite ob otroku ter ste živčni in napeti, bodo v njem nastajale stresne kemične snovi.

Ne pozabite vaših otrok ljubkovati, pa naj bodo majhni ali veliki. Tako pri majhnih kot pri velikih otrocih je opaziti osupljiv vpliv dotikov na možgane. Še več, če otroka zasipate s telesnimi izrazi
ljubezni vse do adolescence (tako dolgo, dokler si vaš otrok to želi, seveda), bo v vajinem odnosu veliko manj trenj, ko bo otrok postal najstnik. Zaradi oksitocina, ki nastaja kot posledica ljubkovanj, bo opioidna vez med vami in otrokom živa veliko dlje.

Četrto poglavje obsega še teme: Aktiviranje radosti, Sok radosti za dojenčke, Pomembnost igre, Izbira pravih igrač, Zaviranje otrokovega sistema za iskanje, Ruvanje in ravsanje, Hiperaktivnost - ali premalo igranja, Dobro igranje za dobro življenje.

Oglejte si tudi slikovno gradivo četrtega poglavja (pdf).

Več informacij o knjigi. 

Peto poglavje: Težavno vedenje

Vsi otroci se kdaj pa kdaj težavno vedejo. V tem poglavju boste lahko prebrali znanstvene in psihološke razlage za težavno vedenje. Obravnavala bom tudi izbruhe besa - pri teh so starši večinoma hvaležni za kakšen praktičen nasvet. Nekateri strokovnjaki za vedenje otrok priporočajo, naj se za izbruh besa sploh ne zmenimo, vendar pa to ni vedno najboljši nasvet. V tem poglavju bom pojasnila, zakaj je napačno, če smo pozorni samo na otrokovo vedenje, spregledamo pa njegovo raven stresa in njegove potrebe.

Starši lahko naredijo marsikaj za to, da se njihovi otroci ne bi težavno vedli. V tem poglavju želim staršem pojasniti, kaj se dogaja v otrokovi glavi, kadar je poreden, in kaj lahko naredijo, da se ne bi vedel težavno. Razložila bom, da moramo, kadar se spoprijemamo s kljubovalnim vedenjem, upoštevati tudi otrokova občutja in odnose, ne pa samo vedenje. Kadar koli se vaš otrok vede grdo, je to posledica vsaj enega od šestih razlogov. Če jih boste poznali, vam bo to pomagalo ustrezno
ukrepati.

Prvi razlog: utrujenost in lakota
Otroci se pogosto vedejo težavno, kadar ne morejo zadovoljiti telesne potrebe po spanju ali hrani. Tudi nekatere vrste hrane in pijače lahko v njihovih možganih in telesu povzročijo pravo opustošenje. Raziskave kažejo, da je pomanjkanje spanja povezano z neravnovesjem v avtonomnem živčevju (glejte str. 44), ki uravnava telesno vzburjenje. Kadar je avtonomno živčevje v ravnovesju, razpoloženje pomagajo stabilizirati naravni mehanizmi za pomirjanje. Kadar pa nam manjka spanja, ti mehanizmi ne delujejo več dobro in simpatično živčevje (ki pospešuje vzburjenje organizma) preglasi parasimpatično, pogosta posledica tega pa je, da je otrok pretirano vzburjen. Pomanjkanje spanja okrepi tudi negativna čustva, kadar smo v stresu. Poleg tega lahko poruši ravnovesje ravni sladkorja v krvi, to pa vpliva na razpoloženje - otrok postane agresiven, anksiozen in depresiven.

Utrujenosti ne morete pripisati krivde za vse. Ker je laže poiskati telesni vzrok za težavno vedenje, kot pa se ukvarjati z zapletenimi čustvenimi potrebami in odnosi, si številni starši otrokovo težavno vedenje prehitro razložijo z utrujenostjo. Če otrok ni utrujen in se počuti obupno zaradi kakšnega drugega razloga, ga zaradi takšne napačne razlage prizadenete, saj mu sporočate, da ga ne razumete, in tako zamudite priložnost za resnično razrešitev težave.

Lakota povzroči pravo opustošenje v možganih. Otroci se lahko vedejo grozljivo, kadar so lačni, kajti lakota zmoti delovanje njihovih hormonov. Če se raven sladkorja v krvi pri otroku spusti prenizko, se njegovo telo na to odzove s sproščanjem stresnih hormonov iz nadledvičnih žlez. Med temi hormoni sta tudi kortizol in adrenalin, katerih naloga je dvigniti raven sladkorja v krvi. Vendar pa močno aktiviranje adrenalina in kortizola pomeni, da lahko otroka doleti ena od teh nadlog: anksioznost, pretirana vznemirjenost, agresija, panika in zmedenost. Ta mučna občutja otrok lahko sprosti z izbruhom besa. Zaradi nizke ravni sladkorja v krvi (medicinski izraz za to je hipoglikemija) možgani nimajo več na voljo glukoze, to pa lahko povzroči, da se otrok vede neobvladano, podobno kot ljudje, ki so pod vplivom alkohola.

Težavnemu vedenju lahko botrujejo sladkor in bonboni. Če otrok na prazen želodec jé čokolado in bonbone namesto primernega obroka (ali obrok brez ustrezne količine beljakovin), se mu raven sladkorja v krvi vrtoglavo poviša. Otrok dobi po 10-15 minutah sunek energije, na to pa se telo, ker se raven sladkorja v krvi preveč dvigne, odzove z velikimi količinami insulina, da bi se raven sladkorja v krvi znižala na normalno. Po tridesetih minutah otrok doživi občuten padec sladkorja v krvi in zdaj je ta raven še nižja kot takrat, preden je pojedel bonbone. To lahko povzroči hipoglikemijo, ta pa lahko povzroči agresijo, anksioznost in hiperaktivno vedenje, na primer dirjanje in plezanje na stvari.

Isti otrok se lahko lepo igra kar nekaj časa, če poje primeren obrok, ki poviša raven serotonina, kemične snovi v možganih, ki uravnava razpoloženje. Če mu že daste prigrizek, je kos opečenca z medom ali banana boljša izbira kot čokolada. Takšna hrana občutno zniža raven sladkorja v krvi, poviša pa raven serotonina.

Prehranski dodatki lahko vplivajo na možgane. Otroci so še posebej občutljivi za prehranske dodatke (aditive), ker so njihovi možgani in telo še tako nezreli. Nekateri dodatki znižajo raven dopamina in noradrenalina v možganih, zato pri nekaterih otrocih povzročajo hiperaktivno vedenje. Če je torej vaš otrok pravkar pojedel sladoled ali spil kakšno pijačo z mehurčki in je postal hiperaktiven, zdaj veste, zakaj. Bodite pozorni na te prehranske dodatke:
- E 110: uporabljajo ga v nekaterih vrstah peciva. Ko so ga dali živalim, so zbolele za rakom.
- E 122: uporabljajo ga v nekaterih marmeladah. S poskusi na živalih so dokazali, da je prav tako rakotvoren.
- E 127: uporabljajo ga v nekaterih bonbonih. Zavira delovanjedopamina in noradrenalina ter lahko povzroči izgubo zbranosti in vedenje, kakršno je hiperaktivnost z motnjo pozornosti (s. 106).
- E 150: uporabljajo ga v nekaterih gaziranih pijačah in čipsu.
- E 210-219: uporabljajo jih v nekaterih gaziranih pijačah, marmeladah in solatnih prelivih ter so povezani z astmo in hiperaktivnostjo v otroštvu.
- E 220-227: uporabljajo jih v nekaterih sladicah, pecivu in sadnih sokovih.
- E 249-252: dodajajo jih nekaterim vrstam mesa in nekaterim sirom. Povzročajo glavobol in z raziskavami pri ljudeh so dokazali, da so povezani z rakom.
- Sladila: dodajajo jih nekaterim gaziranim pijačam in bonbonom. Lahko znižajo raven triptofana, snovi, brez katere možgani ne morejo ustvariti serotonina, kemične snovi, ki uravnava razpoloženje. Nizka raven triptofana je povezana tako s hiperaktivnim kot tudi z agresivnim vedenjem.

Drugi razlog: nezreli čustveni možgani
Otroke včasih kritizirajo zaradi težavnega vedenja, za katerega pa preprosto ne morejo biti odgovorni, ker so njihovi čustveni možgani preveč nezreli, da bi se vedli lepše. Pri majhnih otrocih so zgornji možgani še zelo nezreli, zato ne morejo preprečiti, da njihovi primitivni impulzi ne bi izbruhnili na dan z vso silovitostjo ali da se ne bi nenehno podili sem in tja in plezali na stvari. Starši in učitelji otroke velikokrat kaznujejo po krivici, ker ne razumejo delovanja nezrelih možganov.
- Vsak peti izmed staršev meni, da ni nič narobe, če otroku prisoli klofuto, kadar ta doživi izbruh besa.
- Vsak deseti izmed staršev meni, da ni nič narobe, če otroku prisoli klofuto, kadar ta noče v voziček.
- Več kot 85 odstotkov staršev na svoje otroke kriči.

Nekateri ljudje udarijo dojenčka ali vpijejo na malčka, ker so prepričani, da je otrok namerno poreden. Z drugimi besedami, pripisujejo mu namen. Veliko prejšnjih generacij staršev je zagovarjalo stališče, da majhnega otroka razvadimo, če mu ‘popuščamo', in da lahko otroci svoje starše ‘ovijejo okoli malega prsta'. Vendar pa zdaj vemo, da možgani dojenčka ali majhnega otroka še niso dovolj zreli, da bi lahko imel jasne misli in bi z odraslimi lahko manipuliral.

Tretji razlog: psihološka lakota
Poznamo tri vrste psihološke lakote - po vzpodbudi, priznanju in strukturi. Prvi jih je opredelil psiholog Eric Berne. Ugotovil je, da ljudje, ki ne morejo potešiti ene od teh vrst lakote, čez čas postanejo čustveno neuravnovešeni, dolgoročno pa lahko zaradi tega celo mentalno in telesno zbolijo. Če je vzpodbud premalo, možgani trpijo. Možgani zaznavajo pomanjkanje vzpodbud kot stres. Da bi ljudje spremenili to mučno stanje, so pripravljeni narediti kaj, kar bo povečalo njihovo vzburjenost in spremenilo kemično stanje v možganih. Odrasli v tem primeru, denimo, prižgejo radio ali cigareto, dojenčki lahko začnejo udarjati z glavo, nekoliko starejši otroci pa lahko začnejo dirjati okoli in vreščati. Ker imajo otroci na voljo manj izraznih možnosti kot odrasli, se pogosto odločijo za agresivno, hrupno ali destruktivno vzpodbudo - na primer, udarijo sorojenca ali polijejo sok po mizi. Del lakote po vzpodbudi je lakota po vznemirljivih dogodkih. Če otrok ne doživlja dovolj vznemirljivega dogajanja, ga bo sam povzročil, morda tako, da se bo stepel z bratom ali uprizoril izbruh besa (glejte str. 120).  

(peto poglavje obsega tudi teme: Otroci potrebujejo pomoč pri spoprijemanju s silovitimi čustvi, Otroci zaznavajo vaš stres, Zakaj so izbruhi besa pomembni, Izbruhi besa zaradi stiske, Kako se odzvati na izbruh besa zaradi stiske, Izbruhi besa malega Nerona, Tehnike obvladovanja izbruhov besa malega Nerona...).

Oglejte si tudi slikovno gradivo petega poglavja (pdf).

Šesto poglavje: Čas preizkušenj

V tem poglavju podrobneje obravnavam, kaj se dogaja v možganih majhnih otrok, predvsem mlajših od pet let, kadar se težavno vedejo. Večina staršev najbrž zelo dobro pozna pogoste prizore, o katerih pišem - od skakanja po postelji in besnenja v restavraciji do scen zaradi uveljavljanja volje v trgovini z igračami in spopadov s sorojenci. Starši najbrž ne veste, da se takšno vedenje dogaja na razvojni stopnji, na kateri sistemi v možganih otroka še niso dovolj zreli, da bi lahko prevzeli nadzor nad dogajanjem.

Kadar vam otrok zabrusi: "Ne bom!"
Po eni strani moramo otrokom postaviti jasne meje ter določiti pravila in posledice za prekrške, po drugi pa ne želimo poškodovati njihove volje. Otrokova močna volja je namreč velik življenjski potencial. Izjava dve- ali triletnega otroka "Ne bom!" napoveduje sposobnost postaviti se zase, strastno željo po tem, da ve, kaj hoče od življenja, in motivacijo za to, da vztraja pri svojem do konca. Otroci, ki se na stopnji malčka popolnoma podredijo, pozneje v življenju pogosto trpijo, ker niso razvili samostojnega jaza. Odlično se znajo prilagajati potrebam in občutkom drugih, bolj malo ali nič pa jim ni jasno, kaj sami želijo in čutijo. To se lahko zgodi pri zelo strogi vzgoji, pri kateri je majhnega otroka preveč strah, da bi ugovarjal, ali pri vzgoji, pri kateri starši uporabljajo najrazličnejše pretanjene oblike za odtegovanje ljubezni in odobravanja, da bi se jim otrok podredil. V zadnjem primeru se starši veselijo mirnega, odvisnega otročička, vzkipljivemu malčku pa ne dovolijo, da bi se osamosvojil ali ugovarjal. Starševska ljubezen in odobravanje sta za otroka temeljni potrebi, in če je cena zanju popolna podreditev, jo je malček pripravljen plačati. Če imate malčka, ki uveljavlja svojo voljo na zelo izzivalne načine, se sprijaznite z dejstvom, da morate seveda res jasno začrtati meje, da pa vzgoja kljub vsemu ni urjenje poslušnosti. Kot starši moramo zelo pazljivo razmisliti o tem, kako se odzvati na otroka, ki pravi: "Ne!" V tem poglavju boste našli številne koristne nasvete in napotke. 

Kadar otrok skače po postelji
Če otrok skače po postelji in se podi okrog, še ne pomeni, da je poreden. Če so otroci mlajši od pet let in jih ne ustrahujete z urjenjem poslušnosti (s tem preprečite naravno, spontano vedenje), se bodo izjemno težko nehali tako vesti. To je zato, ker v njihovih zgornjih možganih še niso nastale odločilne povezave z spodnjimi možgani. Te povezave preprečujejo potrebo po skakanju. Poleg tega imajo majhni otroci v svojih zgornjih možganih zelo nezrel noradrenalinski in dopaminski sistem,
posledica tega pa je impulzivno vedenje, pri katerem otroci ‘ne morejo sedeti pri miru'. Sprostiti je treba njihovo energijo. Če vas skrbi za vašo posteljo ali zofo, dajte otroku na voljo kaj drugega;
na primer, omislite si majhen trampolin na vrtu ali pojdite z otrokom do bližnjega igrišča. Nikar ne izgubljajte živcev. Samo povejte z nežnim glasom: "Ni prav, da skačeš po postelji. Pojdiva ven." Če otrok noče s postelje, ga nežno dvignite in odvedite ven.

Kadar se otrok težavno vede v javnosti
Zaradi otrokovih neobvladanih impulzov je pametno razmisliti o tem, na katera javna mesta lahko greste z njim. Majhni otroci in restavracije s petimi zvezdicami so že po definiciji zelo ponesrečena kombinacija. Starši lahko postanejo zelo jezni in razočarani, ker možgani otroka ne morejo delovati tako kot možgani odraslega človeka in otrok pokvari obisk kakšnega javnega prostora. Če pa najdejo prostor, na katerem je dobro poskrbljeno za motorične impulze majhnega otroka, bodo čas verjetno preživeli zelo prijetno.

Poiščite prostor, kjer se otrok lahko podi.
Če nameravate iti na kakšen javen prostor, na primer v galerijo, restavracijo ali hotel, poiščite v bližini večji prostor, na katerem bo otrok lahko dirjal. Manj ko je tam ljudi, bolje je, saj bo vaš otrok lahko tako hrupen, kot želi biti. Ko se bo po mili volji natekal zunaj, bo bolj pripravljen biti miren notri.

Težavnemu vedenju v kavarnah in restavracijah velikokrat botruje dolgčas.
Predstavljajte si sledeči prizor. Dveletno Mijo mama vzame sabo v kavarno na čaj, tam pa se malčica dolgočasi. Zato z žlico glasno udarja po mizi in gostje se začnejo obračati proti njej. Začne škropiti ribezov sok po mizi in namakati prste vanj. Potem sladkor raztrese povsod in kocke meče v mamino skodelico kave. Kaj se dogaja v Mijinih možganih? Mija ni poredna. Tako se vede zaradi nezrelih sistemov v možganih. Mama ji je naročila, da mora sedeti pri miru, toda tako kot vsakega majhnega otroka tudi njo pogovor odraslih na smrt dolgočasi. Miji je dolgčas in to pomeni, da njeno telo dobiva premalo dražljajev, to pa lahko aktivira mučne stresne kemične snovi v možganih. Posledica tega je, da se vede še bolj težavno. S svojim vedenjem za mizo poskuša potešiti lakoto po stimulaciji. Upoštevati pa je treba tudi njene motorične impulze, ki jih njeni še preveč nezreli možgani ne morejo obrzdati. Seveda je malček, katerega vedenje je neprijetno, za starše huda preizkušnja. Starši se na tej stopnji velikokrat odločijo za kaznovanje. (Nekateri starši, ki ne vedo ničesar o otrokovih razvijajočih se možganih, se v takšnih trenutkih nad otrokom znesejo.) Toda tudi za to obstaja rešitev. Če bi dali Miji igračo, s katero bi se lahko igrala, ali barvanko, bi se njeni zgornji možgani zelo verjetno uskladili s sistemom za iskanje v spodnjih možganih. Ta sistem sprošča dopamin in opioide, kemične snovi v možganih, ki bi Miji omogočile, da bi se osredotočila na dejavnost, pri tem pa bi pomirila svoje motorične impulze. Če v kavarno in restavracijo ne prinesemo stvari, s katerimi se otrok lahko zamoti, bo za svojo zabavo zelo verjetno poskrbel sam...

(Šesto poglavje obsega tudi teme: Potovanje z vlakom ali avtom, Težave pri obedu, Kadar otrok ustvarja nered, Vojna za igrače, Kadar je otrok sebičen, Kadar otrok noče slišati niti besedice, Kadar otrok tožari in zmerja, Vojne med otroki, Zakaj se otroci spopadajo, Kako bi se morali odzvati na spopadanje).

Oglejte si tudi slikovno gradivo šestega poglavja (pdf).

Sedmo poglavje: Vse o disciplini

Disciplina je prava umetnost. Če jo znate uveljavljati pravilno, postane veliko več kot samo sredstvo za obvladovanje vedenja. Razvija socialno, moralno in čustveno inteligenco vašega otroka. Če pa jo uveljavljate napačno, lahko kvari otrokovo življenje, saj se zaradi tega na svet odziva s strahom in jezo. Zato je zelo pomembno otroka disciplinirati na načine, ki aktivirajo njegove višje, razmišljajoče možgane, ne pa nižje, ki se odzivajo z grožnjami in napadi. Otroci se velikokrat vedejo težavno, ker ne znajo dobro ubesediti bolečih čustev. Če si boste vzeli čas in otroka poslušali ter mu tako pomagali pri spopadanju z njegovimi občutji, poleg tega pa si boste prizadevali izboljšati vajin odnos, ga bo želja po tem, da bi se grdo vedel, največkrat minila. 

Oblikovanje ustrahovalčevih možganov
Tveganje, da bomo vzgojili ustrahovalca ali nasilneža, je v veliki meri odvisno od vzgoje. Dobronamerni starši se pogosto ne zavedajo, da lahko discipliniranje, ki temelji na kritikah in ukazih, v resnici spremeni sisteme za odzivanje na stres v otrokovih možganih. Zaradi tega lahko postane otrok preobčutljiv in ima preveč aktiven sistem za jezo ali strah. Poleg tega takšno discipliniranje otroka nauči lekcije podrejanja/moči. Zato se lahko otrok še preveč zlahka zateče k podrejanju/prevladi v obliki ustrahovanja drugih. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je še zlasti velika, če ga kaznujejo s klofutami. Raziskava o vedenju staršev v Združenem kraljestvu kaže, da petinsedemdeset odstotkov staršev klofuta svoje enoletne otroke; enaindevetdeset odstotkov otrok dobiva klofute; deset odstotkov otrok je bilo udarjenih s kakšnim predmetom.1 Vlada staršem še do danes ni zakonsko prepovedala pretepanja otrok. Če otroku delimo klofute, ga učimo, da ni nič narobe, če koga udari. Morda bo udaril brata ali sestro, brcal mačko ali začel tepsti druge otroke v šoli. Če otroka klofutamo, mu kažemo, kaj naj naredi, ko ga bo kaj frustriralo, se pravi, naj se znese nad drugimi.

Da se razumemo: ne govorimo o občasnem vpitju na otroke.
Nekateri ukazi so nujno potrebni in življenjsko pomembni. Na primer, če otroku, ki hoče steči na cesto ali je tik pred tem, da vtakne prst v električno vtičnico, zavpijemo: "Stoj!" Če pa v interakciji med starši in otrokom prevladujejo kritike ali ukazi, bo čas, ki ga boste preživeli skupaj, zanesljivo grozen. Otrok se bo naučil vsega o odnosih, ki temeljijo na moči in nadzoru, zelo malo pa o odnosih, ki temeljijo na toplini, prijaznosti in sodelovanju. Kadar otrok vsak dan živi v stresu, ker eden od staršev vsakodnevno vpije nanj ali mu uprizarja izbruhe jeze, je lahko napetost zaradi občutkov, s katerimi se znajde sam, tako strašna, da se jo mora nekako znebiti. To pogosto naredi tako, da pretepa ali ustrahuje drugega otroka, če pa je mlajši, pogosto vpije, kriči, grize, udarja ali kaj razbije. Takšni otroci imajo radi vojne igre in so pogosto obsedeni z nasilnimi računalniškimi igricami, pri katerih lahko streljajo in ubijajo, kolikor jim srce poželi. Če otroka kar naprej kritiziramo, mu ukazujemo in grozimo, mu ne pomagamo razvijati zgornjih možganov na načine, ki so nujno potrebni za preudarjanje, načrtovanje in razmišljanje (glejte str. 18). Poleg tega lahko s takšno vzgojo povzročimo, da sistemi za odzivanje na stres v možganih in sistem za jezo v spodnjih možganih trajno postanejo preveč aktivni. Ti otroci živijo življenje kot zelo vnetljive vžigalice. Ljudem pa niso všeč otroci, katerih življenje tako močno upravlja mehanizem ‘bojuj se ali zbeži' iz plazilskega dela njihovih možganov. Ti otroci so zato velikokrat deležni negativnih odziv ljudi, to pa še dodatno krepi njihov negativen pogled na svet.

Način discipliniranja otroka je izjemno pomemben, ne samo za otroka, temveč za družbo nasploh. Družba žanje, kar seje, in sicer na način, kako skrbi za svoje otroke, kajti stres oblikuje možgane tako, da kažejo več antisocialnih oblik vedenja. "Stres lahko sproži vrsto hormonskih sprememb, ki trajno programirajo otrokove možgane za spopadanje z zlonamernim svetom. Tako se nasilje in zloraba prenašata z generacije na generacijo, pa tudi iz ene družbe v drugo." Številni svetovni voditelji, ki so jih disciplinirali z jezo in krutostjo, se pozneje do svojega ljudstva vedejo grozljivo ali pa ustrahujejo druge države. Dokler bomo tako disciplinirali otroke, bomo imeli strašne vojne tako v družinah kot po svetu. V prid temu govori neka zelo pomembna raziskava. Raziskovalci so izsledili Nemce, ki so med drugo svetovno vojno tvegali svoje življenje, ker so skrivali Jude. Ko so jih raziskovalci intervjuvali, so pri vseh teh prijaznih ljudeh odkrili enako prepoznavno značilnost. Vsi so bili socializirani tako, da je bilo njihovo osebno dostojanstvo spoštovano. Nasilje v odraslem življenju Pri vzgajanju se lahko veliko naučimo od poučne raziskave profesorja Adriana Raina, ki je preučeval posnetke možganov impulzivnih morilcev. Posnetki so pokazali veliko aktivnost v spodnjih možganih in zelo malo aktivnosti v zgornjih možganih (čelnih režnjih), kadar so bili morilci v stresu. To pomeni, da niso bili sposobni misliti, preudarjati in premišljevati o tem, kaj se dogaja. To je lahko zapuščina otroštva, v katerem starši otrokom niso pomagali predelati njihovih občutkov jeze in stiske ali jih potolažiti in pomiriti. V svetu je veliko nasilja tudi zato, ker po planetu hodi veliko ljudi s slabo razvitimi funkcijami čelnih režnjev in bornimi sistemi za obvladovanje stresa. Posledica tega je, da ti ljudje lahko vsak hip izbruhnejo.

Nekateri ljudje, ki jim v otroštvu ni nihče pomagal obvladovati preveč silovitih občutij, so pozneje nasilni doma med štirimi stenami. Večina izmed nas se kdaj pa kdaj razjezi, morda takrat, ko se v nabiralniku znajde nepričakovano visok račun za ogrevanje ali pa nam drug voznik zapre pot, vendar nam uspe obvladati naše otročje, primitivne  možganske odzive ter mislimo in se vedemo kot odrasli. Nekatere ljudi pa ta občutja preplavijo in jih do konca življenja ne morejo obvladati, zato se jim že pri najmanjših ovirah ‘stemni pred očmi' in se v najstrašnejših izbruhih nasilja znašajo nad družinskimi člani.

(Sedmo poglavje obsega tudi teme: Meje in vedenje, Če otroku ne postavljate mej se lahko zgodi sledeče..., Kdaj ste lahko čustveni, Kdaj ne smete biti čustveni, Imejte nekaj jasnih družinskih pravil, Uporabite tehniko izbire in posledice, Uporabljajte besede, ki otroka spodbujajo k razmišljanju, Kdaj tehnika odmora ni primerna, Discipliniranje po korakih...)  

Oglejte si tudi slikovno gradivo sedmega poglavja (pdf).

Več informacij o knjigi.  

Osmo poglavje: Kemija ljubezni

Poglavje obravnava ljubezen, od najzgodnejše ljubezni med starši in otrokom do ljubečih odnosov v odraslem življenju. Da lahko ljubimo, je eno od daril narave. Ljubezen ustvarja simfonijo kemičnih snovi v možganih. Zaradi te simfonije nam je toplo pri srcu, radi bi objeli ves svet, ustvarjalni smo, občutek imamo, da zmoremo vse, in smo neskončno zadovoljni. Kadar zares ljubimo, smo tudi izjemno živi. Velja pa tudi obrnjeno: če ne moremo zares ljubiti, ne moremo polno živeti. 

V tem poglavju se bom ukvarjala z znanostjo o ljubezni med starši in otrokom in o vplivu ljubezni na otrokovo sposobnost za ustvarjanje izpolnjujočih odnosov v poznejšem življenju. Izkušnje, ki jih vaš otrok dobi v odnosu z vami, odločilno vplivajo na to, kako se bodo pri njem razvijali osnovni genski sistemi za ljubezen in človeško toplino.

Dve vrsti ljubezni
Ljubimo lahko v miru ali v mukah. Ljubiti v miru pomeni, da povezujemo ljubezen z globokimi stanji dobrega počutja. Človek, ki ga ljubimo, prinaša v naše življenje varnost, tolažbo in smisel. Vidimo ga stvarno in imamo osnovno zaupanje vanj. Ljubiti v mukah pa pomeni doživljati vrhunce vznemirjenja, ki jih kvarijo ljubosumje, razdiralen bes in strah tako pred odvisnostjo od osebe, ki jo ljubimo, kot pred tem, da nas bo zapustila. Do nje čutimo osnovno nezaupanje. To lahko vodi do nemogoče potrebe po nenehnem pomirjanju, da je vse v redu, pa tudi do tega, da se ljubljene osebe oklepamo kot klop. Ljubezen lahko uničimo ali pred njo pobegnemo. Na to, ali bo vaš otrok ljubil v miru ali mukah, odločilno vplivajo način, kako otroka ljubite zdaj, ter kemični procesi v njegovih možganih in sistemi, ki se ob tem sprožijo.

Ljubiti v miru pomeni, da se otrok zaradi ljubezni staršev počuti zelo varnega. Takšna ljubezen je namreč trajna, ne pa presihajoča. Z drugimi besedami, ne prelevi se kar na lepem v hlad, brezbrižnost, sram ali prezir. Starši bodo disciplinirali otroka tako, da mu bodo postavljali jasne meje, vendar pa ga ne bodo strašili in mu odtegovali ljubezni, da bi otrok postal poslušen.
Takšna ljubezen od otroka ne zahteva nenehnega izpolnjevanja čustvenih potreb staršev, otroku pusti dihati, tako da ni na milost in nemilost prepuščen nezadovoljenim čustvenim potrebam staršev. To je brezpogojna ljubezen, saj ni odvisna od tega ali onega otrokovega dosežka ali lepega vedenja, pa tudi določenih občutij otroku ni treba zatirati, da bi si jo ‘prislužil', na primer besa ali ljubosumja.
Takšna ljubezen temelji na starševski sposobnosti sprejemati otroka ne glede na to, ali otrok zelo trpi ali pa je vesel. Otrokova ljubezen do staršev ni nekaj samodejnega. Tako kot ne moremo ukazati oblakom, naj se premikajo tako, da bo sijalo sonce, tudi starši ne morejo prisiliti otroka, da bi jih imel rad.

Ljubiti v mukah pomeni, da se otrok zaradi ljubezni staršev ne počuti varnega. Za to lahko obstaja veliko razlogov. Otrok ima lahko občutek, da bi ljubezen staršev zlahka izgubil ali da je čustvena vez z njimi krhka ali negotova. Če otrok ljubi v mukah, tudi ko odraste, lahko to trajno vpliva na njegovo sposobnost za ohranjanje ljubečih odnosov v poznejšem življenju. Lahko se pojavi vsaj ena od navedenih težav:
- Ujet je v ljubezensko razmerje, ki povzroča neskončno bolečino in tesnobo.
- Sposoben je imeti samo kratkotrajne intimne odnose, ki po koncu ‘medenih tednov' propadejo.
- V partnerskih odnosih se drži pravila "ljubi, potem pa pobegni"; z drugo osebo se lahko zelo hitro zbliža, potem pa se tudi enako hitro umakne iz odnosa. Ni sposoben ljubiti nežno ali pa ga je strah intimnosti in že najde kakšen razlog za to, da odnos propade.
- Njegova ljubezen bo tako nenasitna in obsedena, da bo z njo odganjal ljudi, celo lastne otroke.
- Ljubezen bo pomešal z oblastjo in nadzorom, podreditvijo in prevlado.
- Morda si sploh ne bo upal ljubiti.

Kemične snovi za ljubezen
Če otroku omogočite, da ljubi v miru, se mu v možganih močno aktivirajo čudoviti kemični sistemi. Čeprav je ljubezen pojem, o katerem je težko govoriti z nevroznanstvenimi izrazi, znanstveniki menijo, da sproži močan slap številnih pozitivnih nevrokemičnih snovi za vzburjenje, med katerimi so določeni opioidi, oksitocin in prolaktin; po mnenju znanstvenikov so vse te kemične snovi ključne pri navezovanju na drugega človeka.

Videti je, da imajo vsi odnosi, za katere je značilna toplina, opraviti s procesi v možganih, ki temeljijo na opioidih. Na splošno sesalci (tudi ljudje) raje preživijo več časa s tistimi, ki jim v možganih sprožajo veliko oksitona in opioidov. Opioidi so v kombinaciji z oksitocinom in drugimi kemičnimi snovmi, ki naravno nastajajo tako v možganih kot v telesu, brez dvoma odločilne kemične snovi za dobro počutje in globoka stanja zadovoljstva. Kadar je v možganih zelo aktivirana takšna mešanica kemičnih snovi, lahko vplivajo na našo zaznavo: zaradi njih imamo občutek, da je svet v najlepšem redu. Največ pozornosti ne namenjamo več skrbem. Ljubiti v miru pomeni tudi, da nas tok zavesti, misli in občutij vsak trenutek vodi v naš notranji svet, poln topline. To se dogaja zaradi opioidov, ki nam oblivajo možgane in zaradi katerih svet doživljamo kot zelo prijetnega. Vsi sesalci imajo v možganih ta čudovit opioidni sistem. Zelo verjetno je, da tudi najplemenitejše človeške lastnosti -
velikodušnost, prijaznost, sočutje, odprtost do drugih (ki tako zlahka vrejo na dan iz ljudi, ki so sposobni ljubiti v miru) -, temeljijo na opioidih. Še več, ljudi, ki nam močno aktivirajo opioide v možganih, v življenju izjemno cenimo. Če se izrazim metaforično, nam zaradi njih sije sonce. Misli in občutja teh ljudi nas spodbujajo in bodrijo v obdobjih naporov in trpljenja. Kadar ljubimo v miru, se zaradi sproščanja opioidov in oksitocina občutno zmanjšajo naši negativni občutki, še posebej osamljenosti in ločenosti, negativnost in jeza.

Psihološka moč
Bolj ko je odnos z vašim otrokom poln topline, brez pogojevanja, stalen in bolj ko mu telesno kažete naklonjenost, bolj se mu v možganih sproščajo opioidi, oksitocin in prolaktin. Posledica tega je, da se otrok počuti pomirjenega in dobro v svoji koži. In ko bo pomislil na vašo toplino, se bo v svetu počutil zelo varnega. Skratka, zaradi odnosa, ki ga imate z njim, lahko razvije psihološko moč. Znanstveniki so odkrili, da je psihološka moč povezana z močnim aktiviranjem opioidov v možganih. To pomeni, da bo vaš otrok, ko bo odrasel, v večini primerov sposoben:
- razmišljati, kadar bo v stresu, in se pomiriti;
- biti v socialnih stikih samozavesten, topel in prijazen;
- spremeniti neugoden položaj v priložnost;
- se na osebne pripombe odzvati z razmišljanjem o izrečenih besedah, ne pa se jezno znašati ali zapustiti prizorišče;
- poiskati rešitev, ne pa obtoževati drugo stran v sporu.

Kakor koli, optimalno aktivirani opioidi in oksitocin v možganih so (v kombinaciji z drugimi pomembnimi kemičnimi snovmi) temelj čustvenega zdravja in lahko vplivajo na našo sposobnost, da uspevamo v življenju pri katerih koli dejavnostih, v službi ali prostem času. Ko so strokovnjaki za možgane v neki raziskavi eni skupini živali dali manjše odmerke opioidov, drugi pa zaviralca opiatov, ki je v njihovih možganih zaviral opioide, so tiste živali, ki so jim dali opioide, v igri vedno zmagale.

V širšem svetu
Znanost o varnih, ljubečih odnosih med starši in otrokom nas lahko veliko nauči o grozotah na svetovnem prizorišču. Na podlagi raziskav, ki so jih izvedli pri drugih sesalcih, vemo, da močno aktiviranje opioidov, oksitocina in prolaktina v možganih povzroči, da postanejo nenasilni in izgubijo željo po spopadanju. Iz tega lahko sklepamo, da so opioidi in oksitocin zelo učinkovite molekule proti agresiji. Odsotnost želje po spopadanju, besednem ali telesnem, ni pomembna samo v družini; vpliva tudi na to, kako se bodo otroci vedli in živeli v odrasli dobi, pa tudi na to, kakšen pečat bodo pustili v svetu, v katerem živijo.

Posledici pomanjkanja ljubezni sta slab občutek lastne vrednosti in zmanjšana socialna samozavest v širšem svetu. Če se otrok ne počuti ljubljenega ali meni, da lahko starševska ljubezen presahne, je psihološko ranljiv. Strah pred izgubo starševske ljubezni je lahko tako ogrožajoč, da pri otroku včasih sproži odziv ‘bojuj se ali zbeži' v njegovih plazilskih možganih. Če zbeži, postane potrt ali socialno zavrt. Če pa se bojuje, postane jezen in antisocialen. Raziskave kažejo, da se otrok, katerega starši nimajo posluha zanj, na to odzove z zmanjšanim delovanjem leve sprednje možganske poloble (zgornji možgani). Ta del možganov je povezan s pozitivnimi občutki in vedenjem, naravnanim k navezovanju socialnih stikov. Otrok, ki ima čustveno neodzivne starše za njegove potrebe, poleg tega pa ima še premalo dejavno levo sprednjo možgansko poloblo, bo verjetneje gojil negativne občutke do sebe in drugih. Morda se ne bo hotel približati staršem, kadar bi si želel ljubkovanja, ali drugim otrokom, kadar bi si želel prijateljev, ker se preveč boji zavrnitve. Za takšne načine bivanja v svetu je značilna ogroženost, ki se lahko nadaljuje še v odrasli dobi. 

(Osmo poglavje obsega tudi teme: Zakaj nam je mar, Naše čustvene vezi, Prva ljubezenska zveza, Zakaj je ljubkovanje tako pomembno, Intenzivni trenutki...)

Oglejte si tudi slikovno gradivo osmega poglavja (pdf).

Več informacij o knjigi.

Deveto poglavje: Vaš socialno inteligenten otrok

Duševno zdravje in sreča sta odvisna od sposobnosti za ustvarjanje globljih človeških odnosov. Kakovost komunikacije z drugimi ljudmi je zagotovo najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na kakovost življenja. Dobra povezanost z drugo osebo namreč pomeni, da smo bolje povezani s sabo in z življenjem. Poleg tega lahko samega sebe spoznamo samo v odnosih z drugimi in tudi razvijamo se lahko samo po zaslugi odnosov z drugimi.

Takšni ljudje se lahko sporazumevajo na pust, dolgočasen način, brez vsakršnega humorja, in se za človeka, s katerim se pogovarjajo, prav nič ne zanimajo. Lahko so uspešni, kar zadeva služenje denarja, niso pa sposobni dobro delovati v svojem osebnem življenju. Še več, raziskave v poslovnem svetu kažejo, da najuspešnejši voditelji niso najbolj povzpetniški ali zagrizeni ljudje, ampak tisti, ki se najbolj zavedajo občutkov in potreb drugih. Gena za socialno inteligenco ni. Da bi vaš otrok postal socialno razvito človeško bitje, potrebuje vašo pomoč, kot bomo videli v tem poglavju.

Učenje socialnih spretnosti
Nekatere poti do socialne inteligence lahko otrokom odpremo tako, da jih naučimo socialnih spretnosti, številnih poti pa jim ne moremo odpreti. ‘Socialni ples' je namreč zelo pretanjen in izjemno zapleten. Otroka lahko naučimo preprostih socialnih spretnosti, kot so, kako vprašati nekoga, ali bi bil tvoj prijatelj, govoriti o svojih občutjih, reči ne in za kakšno stvar jasno prositi. Vendar pa je socialna inteligenca veliko več kot samo to. Otroka ni mogoče naučiti, da ga bo ganila stiska drugega - otroka stiska drugega gane ali pa ne. Otroka ni mogoče naučiti, kako naj bo čustveno topel - ali je čustveno topel ali pa ni. Otroka ni mogoče naučiti naravne radovednosti glede druge osebe in izražanja te radovednosti na način, zaradi katerega bo imela druga oseba občutek, da je cenjena in zanimiva. Otroka ni mogoče naučiti sposobnosti, da bo osebo, ki je v stiski, pomiril in potolažil. Vse te čudovite višje človeške funkcije so možne samo, če so se človeku v možganih razvile potrebne povezave in lahko nastanejo kompleksne kemične reakcije, poleg tega pa se mora znati tudi primerno telesno odzvati. Ta razvoj je možen samo na podlagi posebnih izkušenj z medčloveškimi stiki - pri tem so otrokovo izhodišče starši. Odrasli, ki se jim starši v otroštvu niso nikoli posebej posvečali in se nanje niso čustveno odzivali, se včasih ustavijo v razvoju in imajo socialno inteligenco majhnega otroka.

Razvijanje socialne inteligence
Socialna inteligenca zahteva, da povezave med zgornjimi in spodnjimi možgani delujejo lepo usklajeno. Kot mama/oče imate zelo močan vpliv na to, ali se bodo v otrokovih možganih ti pomembni sistemi povezav dobro razvili (glejte str. 21). Ključna področja socialne inteligence so tri:

(1) umetnost komuniciranja,
(2) sposobnost za pogajanje, reševanje nesoglasij in za sijajno igranje v moštvu ter
(3) sposobnost za sočutje in zanimanje za druge. Dobra vzgoja lahko razvije vsa tri področja.

Osvojili ste umetnost dobrega komuniciranja z drugimi.
To pomeni, da znate takrat, ko ste z drugim človekom, natančno razumeti njegovo telesno govorico in njegova socialna sporočila. V tem procesu je pomembna množica pretanjenih odzivov, reakcij in odločitev, sprejetih v delčku sekunde, medtem ko ‘skenirate' obraz in telo drugega človeka.

- Prepoznati morate njegovo duševno stanje.
- Izmeriti morate svoj vpliv na drugega človeka in temu prilagoditi svoje vedenje. Zaznavate, na primer, ali vas ima drug človek za dolgočasnega, vsiljivega ali nadležnega.
- Pozorni morate biti na svoje čustvene odzive in hkrati na čustvene odzive drugega človeka.
- Med pogovorom morate skrbeti za pravo ravnotežje med govorjenjem in poslušanjem, med zanimanjem za drugega in zaupanjem stvari o sebi
- Imeti morate primerno telesno govorico; ne smete na primer stati preblizu drugega človeka ali predaleč stran od njega.
- Znati morate presoditi, kdaj je najprimernejši čas za odgovor, izjavo in odziv; odgovoriti ne smete prehitro niti z odgovorom preveč čakati. Ne smete se tudi preveč oddaljiti od teme pogovora.
- Sposobni ste se pogajati, reševati nesoglasja in biti dober moštveni igralec. To pomeni, da lahko takrat, ko ste z drugim človekom, dajete in sprejemate, ne pa da vztrajate, da morajo biti vse stvari, tako kot želite vi.

Druge spretnosti so še:

- Znate slediti in voditi.
- Sposobni ste slišati zamisli drugih in se strinjati z njimi, pa tudi izražati svoje.
- Dobro znate obvladovati svoja čustva, zato odnosov ne kvarite z izbruhi jeze, razdražljivostjo ali anksioznostjo.
- Jasno, na neagresiven način in brez obtoževanja znate povedati, kaj vam je všeč, česa ne marate, kaj hočete in česa ne želite.
- V primeru spora ali nesoglasja se znate pogajati in ste pripravljeni razmisliti o drugačnem zornem kotu gledanja na stvari. Zavzemate se za rešitev, namesto da obtožujete. Zaradi vsega tega je zelo prijetno v vaši družbi!
- Sočutni ste, zanimate se za druge in znate to tudi pokazati. Stiska in trpljenje ljudi vam gresta do živega - pa ne samo stiska in trpljenje ljudi iz enake kulture, z enako barvo kože, enakim prepričanjem ali enake vere.
- Upate si občutiti svojo bolečino in trpljenje, pa tudi bolečino in trpljenje drugih, namesto da vsa ta občutja zanikate in ste od njih čustveno odrezani.
- Sposobni ste zares pomirjati in tolažiti drugega človeka v stiski, ne pa samo deliti nasvete ali ljudem, ki jim je težko, govoriti, "naj to prerastejo" ali "naj se že zberejo".

(Deveto poglavje obsega tudi teme: Vzgoja socialnih možganov, Kdaj naj vas začne skrbeti, Zapuščina čustveno hladne vzgoje, Razvoj sočutja in zanimanja za druge, Levi in desni možgani, Dolgoročne posledice ustrahovanja, Zaščita pred ustrahovanjem, Kaj lahko naredijo šole, Kaj lahko naredite doma...) 

Oglejte si tudi slikovno gradivo devetega poglavja (pdf).

Deseto poglavje: Poskrbite zase

Vzgajanje je ena najbolj stresnih dejavnosti, kar jih je. Ob neverjetnih, krasnih in izjemno izpolnjujočih trenutkih boste doživljali tudi neprespanost in najhujše preizkušnje svoje potrpežljivosti. Vaša naloga je pomagati otroku pri spoprijemanju z najrazličnejšimi občutki, od izbruhov jeze in besa do prijetnega vznemirjenja in radosti. Da bi bili mirna, ljubeča in sočutna mama ali oče, morate dobro skrbeti zase. To pa pomeni, da morate prepoznati, kdaj se počutite na tleh in morate poiskati podporo in čas, da bi si povrnili duševno in telesno ravnovesje.

V krvi nerojenega otroka lahko že po sedmih tednih od spočetja najdemo opioide, snovi, ki povzročajo zadovoljstvo. Kakšen sijajen začetek življenja! Vendar pa vemo tudi, da lahko, če je mati v zadnjih treh mesecih nosečnosti pogosto v stresu, velike količine stresnih kemičnih snovi (kortizola in glutamata) prek posteljice preidejo v možgane nerojenega otroka. Nekatere raziskave kažejo, da so lahko otroci, ki so v materinem trebuhu izpostavljeni veliki količini stresnih kemičnih snovi, ob rojstvu in pozneje, ko odrastejo, manj sposobni obvladovati stres. Visoka raven stresa v nosečnosti je eden od dejavnikov tveganja za depresijo in jemanje zdravil pozneje v življenju. Otrok, ki je doživljal stres že pred rojstvom, je lahko po rojstvu zelo nemiren in starši se morajo še dodatno potruditi, da uravnovesijo njegovo mučno čustveno in telesno stanje. Če je otrok, ki je doživel veliko stresa, deležen velikih ‘odmerkov' pomirjanja in tolaženja - tako kot je to opisano v knjigi - se lahko njegova sposobnost za obvladovanje stresa izboljša. V nekaterih primerih se je pokazalo, da prevelika količina stresa v nosečnosti pri nerojenem otroku prizadene gensko pogojeno sproščanje kemičnih snovi in hormonov, ki so odločilni za čustvovanje. To pomeni, da nekateri ključni geni ne opravljajo naloge, ki bi jo morali; ne premaknejo se na pravo mesto v možganih. Pri moških zarodkih, na primer, lahko prevelik materin stres spremeni impulze hormonov testosterona in estrogena. Raziskave pri drugih sesalcih kažejo, da se lahko mladiči moškega spola skotijo s ‘poženščenimi' možgani, to pa lahko vpliva na njihovo spolnost pozneje v življenju.

Alkohol, zdravila, mamila in cigarete
Če ste v nosečnosti zelo anksiozni ali v stresu, si vzemite odmor. Dobra zamisel je masaža glave in stopal. Naj vas ne premami skušnjava, da bi uteho poiskali v pijači ali zdravilih (kakšnih drugih od tistih, ki vam jih je predpisal zdravnik). Uživanje mamil, kot so kokain, ekstazi ali amfetamin (speed), ali pitje alkohola lahko spremeni razvoj možganov nerojenega otroka. Alkohol poleg tega pri nerojenem otroku poveča raven kortizola. Raziskave kažejo, da imajo lahko otroci alkoholičark ob rojstvu preobčutljiv sistem za odzivanje na stres (glejte os hipotalamushipofiza-nadledvični žlezi, str. 40).

Posnetki možganov kažejo, da imajo otroci mater, ki so v nosečnosti spile veliko alkohola, pogosto manjše možgane z manj nagubano možgansko skorjo. Poškodovani so lahko tudi mali možgani (nadzorujejo koordinacijo in gibanje) in možgansko deblo (odgovorno je za osnovne procese, kot sta dihanje in uravnavanje telesne temperature). Možgani otroka s fetalnim alkoholnim sindromom (posledica materinega pretiranega pitja) se ne razvijejo kot običajno, zato se pri takšnem otroku pojavijoduševne in čustvene težave. Alkohol, ki ga mama spije v prvih treh mesecih nosečnosti, je bolj nevaren za nerojenega otroka kot alkohol, ki ga spije pozneje v nosečnosti. Večina raziskovalcev se strinja, da otrok ne bo prizadet, če nosečnica spije največ eno enoto alkohola na dan, toda povsem prepričani ste lahko samo, če v nosečnosti ne spijete nič alkohola.

Poleg tega zmanjšujete otrokovo preskrbo s kisikom. Raziskave kažejo, da lahko kajenje v nosečnosti spremeni strukture v nekaterih delih otrokovih možganov in delovanje možganov. Otrok je tako v večji nevarnosti, da bo imel vedenjske in učne težave. Nosečnice, ki so pokadile več kot deset cigaret na dan, so veliko pogosteje rodile otroka, ki je imel pozneje kakšno vedenjsko motnjo. Poleg tega so bili otroci mater, ki so v nosečnosti kadile, pozneje v življenju v večji nevarnosti, da bodo zlorabljali alkohol in druge substance ter bili depresivni. Zato naredite vse, da bi se odvadili kajenja.

Svojega dojenčka lahko vzljubite ... ali pa tudi ne
Če med porodom in po njem vse poteka normalno, vaši možgani sproščajo velike količine oksitocina (glejte str. 37). Zato ste verjetno blaženi, počutite se zelo povezane z novorojenčkom (in ste močno zaljubljeni vanj) in ne občutite nobenega stresa. Pri poporodni depresiji pa je pri materi sproščanje kemičnih snovi, ‘odgovornih' za zgodnjo povezanost z novorojenčkom, zavrto, vendar vam ob strokovni pomoči lahko spet stečejo po možganih. Če poporodna depresija ni zdravljena, lahko pri otroku škodljivo vpliva na raven stresnih hormonov, spanje, prehranjevanje in imunski sistem. Poporodna depresija prizadene približno vsako deseto mamo; antidepresivi oziroma svetovanje se običajno zelo dobro obnesejo. Zaradi tega bodo vaš sistem za pozitivno vzburjenje in kemične snovi, ki uravnavajo razpoloženje, spet delovali pravilno in bodo znižali raven stresnih hormonov.

Deseto poglavje obsega tudi teme: Dan v življenju staršev, Je vaše ravnovesje porušeno, Hrana za stabilno razpoloženje, Hrana kot motivacija, Hrana za vzdržljivost v stresnem obdobju, Dobro počutje od jutra do večera, Kaj pomeni polnjenje čustvenih baterij, Zakaj se "instant" rešitve ne obnesejo, Dejavnosti, ki pomirjajo...)

Oglejte si tudi slikovno gradivo desetega poglavja (pdf).

Objavili smo odlomke iz vseh desetih poglavij iz knjige. V času objavljanja je knjiga postala najbolj prodajani izdelek v spletni knjigarni, saj Znanost o vzgoji res nudi poglobljena in praktična znanja o vzgoji. Če želite še več vsebinskih informacij o knjigi, nas pokličite na telefon 04 53 20 210.

Več informacij o knjigi si oglejte tukaj.


Vse cene v spletni knjigarni že vsebujejo DDV.

Izdelava spletnih strani: boomerank
© 2006-2013 založba Didakta | Zaupnost podatkov | Pravno obvestilo | Piškotki
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
Strinjam se